V Tobeliji koreografinja Rosana Hribar ter soustvarjalki Urša Rupnik in Maša Kagao Knez črpajo navdih iz starodavnega običaja tobelij – žensk v izrazito patriarhalnih balkanskih družbah, ki so po odhodu ali smrti moških prevzele njihove vloge. Njihovo izhodišče je izkušnja »življenja brez moškega«, stanje, ki odmeva tako v preteklosti kot v sedanjosti.
Ta zgodba o izgubi bi se lahko danes odvila kjerkoli. Razvije se kot urbana tragedija o treh ženskah iz dveh generacij, ki jih povezuje smrt ljubljene osebe: sina (Vida – Rosana Hribar), brata (Ana – Urša Rupnik) in moža (Bojana – Maša Kagao Knez). Po njegovi smrti so prisiljene živeti ne le druga z drugo, temveč tudi z vztrajno prisotnostjo odsotnega moškega, s katerim je vsaka od njih delila intimno vez.
Tobelia se osredotoča na brezčasne teme pripadnosti in hrepenenja, hkrati pa raziskuje ujetost, brezup, strast in jezo, žalovanje in željo, prezir, usodo ter nenehno vračanje v preteklost. Moški je mrtev. Ostajajo grobovi in vztrajen občutek izgube, zanemarjenosti in grenkobe, ki ga predvsem hrani strah – strah pred vsem, kar ogroža globoko zakoreninjena prepričanja.
Delo odseva svet, v katerem se vrednote in ideali hitro spreminjajo, vprašanja emancipacije žensk pa postajajo vse bolj pereča. Odpira tako vprašanje krhkosti že pridobljenih pravic kot spreminjajoče se identitete odsotnega moškega. Tobelia tako postaja ogledalo razdrobljenih človeških identitet in močna podoba vztrajnega izročila patriarhata.