Povratek

Kanoutéjevo delo se potopi v časovno razsežnost izkušnje, v kateri se telo v dialogu med sedanjostjo in preteklostjo vzpostavi kot nosilec njunih usedlin. Plesalci in plesalke skozi zamišljeno srečanje s predniki vstopajo v vprašanja drugosti, kontinuitete in preobrazbe. Identiteta se tu ne vzpostavlja kot nekaj samostojnega, temveč vznikne relacijsko.

Skupina se v začasnem organizmu giblje skozi različne stopnje postajanja: tri časovne dimenzije – preteklost, sedanjost in prihodnost –, ki so hkrati navzoče v eni sami izkušnji, v eni sami obogateni oz. razširjeni resničnosti. V sodobnem jeziku izraz »obogatena resničnost« (augmented reality) označuje tehnološki nadpis sveta – digitalno plast, ki se prek zaslonov in naprav nalaga na zaznano okolje. Povratek idejo augmentacije razume drugače: kot zmožnost telesa, da zaznava razmerja, ki naseljujejo živeto resničnost onkraj vidnega. Vprašanje resničnosti – in identitete – se zato razširi onkraj meje med eno in drugo osebo (»kjer se jaz končam in ti začneš«) ter seže v linije porekla, zgodovine in prisotnosti, ki vedno prebivajo v telesu (»kjer se jaz končam in se začnejo tisti, ki so bili pred menoj in tisti, ki me bodo nasledili«). Toda tudi takšno srečanje predpostavlja določeno obliko osebne izgube. Za plesalce in plesalke je Kanoutéjev pristop pomenil konkreten izziv: ostati povsem zvesti sebi, ne da bi se odpovedali svojim performativnim veščinam, a jih hkrati naseliti znotraj te razširjene resničnosti tako celostno, da se meje jaza začnejo raztapljati v širšem morju odnosov.

Pred gibanjem, pred jezikom, je dihanje: preprosta telesna aktivnost, ki pozornost usmeri v notranjost. Vzdih/izdih kot tehnika, ki jo šesterica vadi skupaj. Iz nje vznikne glas, mrmranje se zgosti v napev, napev v petje; glasovi se ujamejo v skupni resonanci. Vibracija tega začasnega organizma postane osnovna logika prostora.

Toda predstava posameznika ne raztopi popolnoma. Vsak od plesalcev in plesalk vstopa v koreografijo z delci lastne telesne zgodovine in jih polaga v odnos z drugim: z navadami drže, z osebnimi raziskavami in fascinacijami, h katerim se njihovo telo vedno znova vrača. Eden spusti telo nizko k tlom in raziskuje vez med pokončno človeško hojo ter nečim bolj prvinskim. Drugi potisne do roba vidnega napora, do točke, ko izčrpanost preoblikuje notranjo organizacijo telesa in odpre drugačne možnosti gibanja. Izčrpanost postane prag med imanenco telesa in njegovo transcendenco. V slednji se gibanje ne more več opirati zgolj na nadzor; začne se reorganizirati samo, nezavestno, opušča določene vzorce in dopušča, da se pojavijo drugi.

Skupina zariše loke; poti se vračajo same vase, dokler oder ne začne učinkovati kot orbitalni sistem. Telesa krožijo okoli skupnih središč, svetloba pa se skozi prostor premika v počasnih ciklih, ki prikličejo zaporedne sončne vzhode. Gibanje potuje, izgine, se ponovno pojavi. Gesta potuje, pojavi se v enem telesu, izgine in se vrne skozi drugega, preoblikovana, okrepljena, obogatena s sledovi prejšnjih poskusov. Ta celovita krožna logika učinkuje kot nekaj, kar je telesu že od nekdaj znano. Velik del človeškega gibanja se naravno odvija po krivuljah in obratih: hoja, dihanje, potovanje po atmosferi večje od nas samih, pa tudi počasna vračanja k istim navadam, mislim in oblikam odnosov. Kanouté teh gibanj ne postavlja zgolj kot podob kozmosa. Koreografija nakazuje, da telo v teh ciklih že ves čas sodeluje – da jih tiho izpisuje skozi ritem vsakdanjega bivanja.

Ideja kroženja doseže vrhunec v delu, ki ga Kanouté imenuje cyphering – praksi, prevzeti iz ulične plesne kulture, iz katere avtor črpa pomemben del svojega koreografskega imaginarija. Cypher je prostor, v katerega izvajalci vstopajo in si odgovarjajo z ritmom, gesto, glasom, improvizacijo. Vsak za trenutek prevzame solo, medtem ko ostali držijo prostor – pozorni, navzoči, pripravljeni podpreti drugega. Gib se ponavlja, vrača, kakor da bi telo skozi gib preverjalo lasten spomin – ali spomin, ki mu ne pripada povsem. Kot da bi se v njem za hip odprl stik s tistimi, ki so bili pred njim.

Prav tu dobi ideja »vrtenja nazaj« (rewind) svojo najnatančnejšo obliko: ne kot vrnitev na začetek, temveč kot »sklenitev kroga« (coming full circle). Majhni drobci izkušnje – podedovane sledi, podrobnosti, nošene skozi čas, ki nas predhaja in presega, nekoč obrobne ali pozabljene – vstopijo v novo razmerje in retroaktivno proizvedejo pomen. Razkrijejo se kot nekaj, kar je telo ves čas nosilo s seboj, vse do trenutka, ko so postali nujni. Skleniti krog; prepoznati, da je vse ves čas vodilo prav sem.

Plesni diptih v skupnem tematskem terenu Telesa identitete, identitete telesa je nastal v sodelovanju s koreografoma Ermiro Goro (GR/AL) in Smaïlom Kanoutéjem (FR/ML). Dve samostojni deli se osredotočata na idejo – in prakso – plesa kot poskusa dekonstrukcije identitete. Skozi plesni gib se ta prevprašuje kot dinamična konfiguracija, podvržena pogajanju, ponavljanju, prekinitvam in spremembam. Vaji, prav zdaj.

Če sprejmemo definicijo identitete kot ‘celovitega sklopa značilnosti’, po katerih lahko osebo prepoznamo kot njo samo in ne druge, je telo zanimiv način za raziskovanje takšne definicije. Med gibanjem, med plesom, medtem, ko »smo v telesu«, se lahko meja med mano in tabo, med mano in svetom okoli mene zabriše do točke, ko postane vprašljiva njena veljavnost, če ne celo sama realnost. V tej negotovosti plesalci raziskujejo to, kar je pred logiko in onkraj načela neprotislovnosti. Pred ne le časovno, ampak prvinsko, pred-jezikovno, pred-racionalno, kar obstaja še preden začnemo svet urejati v kategorije in nasprotja. Onkraj kot prostor, kjer se ločnice zabrišejo in kjer lahko obstajam kot več nians hkrati, brez potrebe, da bi bile med seboj dosledne ali skladne.

V obeh delih je telo mesto zapisa – oblikovano z dediščino in spominom, prežeto z željo, prežarjeno s kolektivno energijo, a nikoli povsem zamejeno z njihovimi okviri. Identiteto hkrati označuje in presega, jo vzpostavlja, a se ji obenem izmika. V tej napetosti gib postane prostor artikulacije tega, kdo smo, kdo lahko postanemo in kako sobivamo – vprašanja, ki se ne odpirajo zgolj na družbeni ravni, temveč tudi znotraj skupine šestih plesalcev, kolektiva na meji med že oblikovanim in še neizrečenim. Plesni diptih je namreč prvi projekt Mattie Casona v vlogi novega umetniškega vodje ansambla.