Pas de Cheval

Kaj imata skupnega konj in plesalec? Oba sta občudovana zaradi svoje gracioznosti, moči in gibljivosti. Oba sta izurjena, disciplinirana in podvržena zahtevam, ki jih od njiju postavljajo drugi. In oba sta videti precej bolj elegantna, če pozabimo na vse, kar je bilo potrebno, da sta prišla do tega trenutka.

Pas de Cheval je ironičen duet Andree Costanza Martinija in Francesce Foscarini, ustvarjen za dva plesalca, ki nista več na začetku svoje kariere. Izhaja iz podobe konja kot simbola svobode, moči in gracioznosti, hkrati pa razkriva manj romantično plat te podobe: konja je treba vzgajati, trenirati in disciplinirati. Podobno tudi plesalčevo telo nastaja skozi leta treninga, odrekanja in nenehnega prilagajanja pričakovanjem sistema. Na odru se performerja gibljeta v tišini, kot bi bila dresirana konja, medtem ko njuna glasova prihajata iz posnetkov. V šepetih se prepletajo pritožbe, izpovedi in suho humorne pripombe o življenju performerja: hotelskih sobah, nizkih honorarjih, fizični izčrpanosti, staranju in igrah moči znotraj plesnega sistema.

Njuna glasova ustvarjata nekakšen notranji monolog predstave – komentar, ki se vztrajno vrača pod površino fizičnega dela. Kaj vse je performer pripravljen narediti, da bi pridobil pozornost in ljubezen občinstva? In kakšna je cena vztrajanja v sistemu, ki od telesa zahteva nenehno dokazovanje? Pas de Cheval skozi humor in ironijo razkriva protislovja odrskega poklica ter preizprašuje mejo med treningom in svobodo, poslušnostjo in željo, virtuoznostjo in ranljivostjo. Telo, ki ga občinstvo občuduje, se tako pokaže tudi kot telo, ki dela, vztraja, se stara in se sprašuje, kako dolgo je še mogoče nadaljevati.