En–Knap, Cankarjev dom, MGL & Jan Krmelj, Urša Majcen, Sašo Vollmaier, Iztok Kovač

Orfej in Evridika

105 min

#na voljo za gostovanje#koprodukcije

2026

Na podlagi dramske reinterpretacije dramatičarke Urše Majcen in glasbene partiture skladatelja Saše Vollmaierja predstava Orfej in Evridika režiserja Jana Krmelja in koreografa Iztoka Kovača raziskuje format glasbenega gledališča. Na presečišču različnih medijev in umetniških procesov ustvarjalna ekipa obravnava temi smrti in življenja po smrti ter raziskuje možnosti njune umetniške reprezentacije. Kako v umetnosti vidimo, slišimo, mislimo in občutimo smrt ter onostranstvo? Kako v kontekstu odra razumeti »ne ozirati se nazaj«? Kakšne so povezave med podzemljem kot bivališčem mrtvih in gledališkim odrom kot platnom za minljive in bežne podobe?

Ne bom se rodila, da lahko spet umrem.

Zgodba o Orfeju in Evridiki že od antike velja za enega najpresunljivejših mitov o ljubezni onkraj smrti. Da bi oživil Evridiko, se Orfej odpravi v svet mrtvih, kjer njegovo žalovanje gane tako triglavega psa Kerberja, ki ga spusti mimo vhoda, kot brodnika Harona, ki ga odpelje po reki Stiks. S pesmijo očara tudi vladarja podzemlja Hada in Perzefono, ki mu vrneta Evridiko pod pogojem, da se med vrnitvijo v svet živih ne ozre. Orfej se z Evridiko napoti proti izhodu iz podzemlja, toda ko ne sliši več njenih korakov, prelomi obljubo. Zadnje, kar vidi, je Evridikin izginjajoči bledi obraz.

Mit o ljubezni onkraj smrti, ki že od antike navdihuje številne umetnike, ima tudi senčno stran. V veliki večini njegovih upodobitev je Orfej prikazan kot osrednja figura, Evridika pa zgolj kot njegova tiha in pasivna spremljevalka. Pesnica in dramatičarka Urša Majcen v novi interpretaciji mit postavi na glavo in v njegovo središče postavi Evridiko. Je vrnitev v svet živih zanjo res rešitev? Jo je kdo vprašal, ali si tega sploh želi?

Evridika Urše Majcen posreduje jasno sporočilo: ne želi več sodelovati v igri, ki jo vodi Orfej, izstopila bo iz vloge, ki od nje zahteva pasivnost in molk, prekinila bo zgodbo žrtvovanja za mit trpečega in vsemogočnega umetnika. Z drugimi besedami: ostala bo mrtva. Tako se odloči z mislijo na vse ženske, ki so kadar koli izgubile svoj glas ali življenje v imenu ljubezni ali umetnosti. Orfej v podzemlju ne naleti več samo na mitološka bitja, temveč tudi na tri zgodovinske osebnosti. Svet mrtvih je za pisateljico Virginio Woolf, pesnico Sylvio Plath in dramatičarko Sarah Kane – tako kot za Evridiko – prostor iskanja lastnega prostora in osvoboditve družbenih vlog. Vlog, ki so jih za življenja dušile, omejevale in jih tudi spodbudile k podobni odpovedi, kot jo pri Urši Majcen izreče in osmisli Evridika.

←

→

Ko Evridika Urše Majcen reče, »ne bom se rodila, da lahko spet umrem«, svet zastane. Svet zmrazi. Nihče se ne znajde. Kaj se dogaja. Slišati je vzdihe osuplosti. Ljudem se od začudenja odpirajo usta. V zraku pa polno raznih delcev. Naravnost v pljuča. Od koder pride glas. Mar je res rekla, kar je rekla? Je pred nami resnično prekinitev sodelovanja? Kako vendar to misli, ne bom se rodila?

Nina Dragičević

mediji

Predstava se razvija skozi minimalističen, a izjemno natančen odrski jezik. Režija namesto iskanja spektakla skozi velike geste napetost gradi skozi odnose med tišino, pogledom, besedilom in glasom ter postopoma dopušča, da prisotnost Evridike postane osrednja sila predstave. Glasba in gib delujeta kot podaljška verza, ne kot njegova ilustracija, ter mit razgrajujeta in ponovno sestavljata skozi sodobno senzibilnost. Scenografija Gallusovo dvorano preoblikuje v temno, skoraj vojno krajino, poseljeno z napihljivimi čolni, razbitimi avtomobili, bolnišničnimi sobami in čakalnicami – podobami, ki močno resonirajo s stanjem današnjega sveta.

Produkcija zavestno zavrača psihološki naturalizem in namesto tega pomen gradi skozi prisotnost, telo in glas. Izgovorjeno in neizgovorjeno se nenehno prelivata drugo v drugo ter brišeta meje med posameznikom in skupnostjo, likom in mitom. Orfej in Evridika je ambiciozen in uspešen primer kolektivnega ustvarjanja predstave ter kaže, kako se lahko veliki odri odprejo drznim in sodobnim avtorskim glasovom.

Benjamin Zajc, Delo

biografije

Jan Krmelj je eden najprodornejših slovenskih gledaliških režiserjev mlajše generacije (1995), tudi pesnik in avdiovizualni ustvarjalec. Študij režije je zaključil na AGRFT leta 2018 z uprizoritvijo Schimmelpfennigovega Idomeneja, že med študijem je izdal pesniški prvenec Relikvije dihanja (2014). Njegovo gledališko delo zaznamuje preplet poezije, filozofije in vizualne umetnosti. Režiral je številne predstave, med njimi Žabe (MGL, 2022), Požigalce (SNG Drama Ljubljana, 2021), Proslavo (SNG Maribor, 2020) in Razpoko (MGL, 2023), za katero je prejel Borštnikovo nagrado za režijo. Njegove uprizoritve pogosto vključujejo večmedijske elemente in raziskujejo sodobne teme skozi eksperimentalne forme.

Urša Majcen je dramaturginja, dramatičarka, scenaristka in pesnica. Diplomirala je iz dramaturgije in scenskih umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, kjer trenutno nadaljuje magistrski študij dramaturgije in scenaristike. Njena poezija, dramska in kritiška besedila so bila objavljena v številnih publikacijah, njena dramska dela pa predstavljena v obliki javnih bralnih uprizoritev. Je prejemnica Župančičeve frulice in finalistka Pesniškega turnirja. Po njenih scenarijih je bilo posnetih več kratkih filmov, njeno ustvarjanje pa vključuje tudi eksperimentalna avdiovizualna dela in performans.

Sašo Vollmaier je pianist, skladatelj, performer in učitelj glasu. Po diplomi na Akademiji za glasbo v Ljubljani je razvil interdisciplinarno umetniško prakso, ki povezuje glasbo, glas, gib in performans. Med letoma 2007 in 2013 je bil član glasbene skupine Laibach, izkušnja, ki je pomembno zaznamovala njegov umetniški pristop. Njegovo ustvarjanje sega na področja sodobnih uprizoritvenih umetnosti, eksperimentalne glasbe, glasbenega gledališča, vokalne prakse ter komponiranja glasbe za gledališče in film. Poleg izvajanja in komponiranja mednarodno deluje tudi kot učitelj glasu in pedagog.

kolofon

Avtorica besedila Urša Majcen

Avtor glasbe Sašo Vollmaier

Režiser Jan Krmelj

Dramaturginja Petra Pogorevc

Koreograf Iztok Kovač

Scenograf Lin Japelj

Kostumografka Brina Vidic

Oblikovalci zvoka Sašo Dragaš, Matej Čelik, Grega Troha

Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak

Avtorja priredbe besedila Jan Krmelj, Petra Pogorevc

Avtor aranžmajev in korepetitor Sašo Vollmaier

Lektorica Klasja Kovačič

Perzefona Nataša Tič Ralijan

Virginia Woolf, Sylvia Plath, Sarah Kane Ajda Smrekar

Evridika Lena Hribar Škrlec

Orfej Matic Lukšič

Haron Filip Samobor

Kerber Lara Wolf k. g.

Tantal Gregor Gruden

Sizif Joseph Nzobandora Jose

Ixion Gal Oblak k. g.

Zbor Veronika Železnik k. g., Filip Štepec k. g., Carolina Alessandra Valentini, Tina Habun, Matija Franješ, Fiona Macbride, Nika Zidar, Mattia Cason

Had Sašo Vollmaier

Koprodukcija Cankarjev dom, Mestno gledališče ljubljansko

Zavod En–Knap

Ustanovitelj in umetniški vodja Iztok Kovač

Poslovna direktorica Marjeta Lavrič

Izvršna direktorica in vodja financ Julija Travančić

Vodja vaj En–Knap Group Ana Štefanec Knez

Izvršna producentka Karmen Keržar

Vodja komuniciranja in ustvarjalnih vsebin Valerija Intihar

Oblikovalec Marko Damiš

Koordinatorka in organizatorka programa Katja Gabrijelčič

Tehnična ekipa Omar Ismail, Hotimir Knific, Gal Škrjanec Skaberne, Maja Pahor, Aljaž Zaletel, Fabijan Purg

Program Zavoda En–Knap in Centra kulture Španski borci (ki ga upravlja Zavod En–Knap) finančno podpirata Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.