En–Knap & Matjaž Zupančič

Megla stoletja

55 min

#repertoar en–knap group

2014

Skozi arhetipske matrice plesa, filma in glasbe gledališko-plesna predstava enega najvidnejših slovenskih dramatikov, gledaliških režiserjev in pisateljev Matjaža Zupančiča raziskuje paradokse umetnosti 20. stoletja. Čas izbruha novih umetniških praks in iskanja novih tehnologij je hkrati tudi najbolj krvavo obdobje v zgodovini človeštva. Umetnost se tako kaže kot hkratno pričevanje o kulturi in dokument barbarstva.

Megla stoletja 2014 Andrej Lamut 11
Megla stoletja andrej lamut 2014 03
Megla stoletja 2014 Andrej Lamut 20
Megla stoletja 2014 Andrej Lamut 21
Megla stoletja 2014 Andrej Lamut 26
Megla stoletja andrej lamut 2014 02
Megla stoletja andrej lamut 2014 04
Megla stoletja 2014 Andrej Lamut 9
←
→
←
→

Že iz časa modernizma velja, da gledališki dogodek lahko vznikne iz česar koli – tudi iz telefonskega imenika. Dvajseto stoletje je neke vrste telefonski imenik, samo da večina številk že zvoni v prazno. Skoraj nihče se ne javi več. Stvari se počasi meglijo. A prostori, kjer v prazno zvoni naša radovednost, niso mrtvi arhivi. Nasprotno. So žive slike spominov na prihodnost, ki konstituirajo sodobnega človeka.

Dvajseto stoletje pomeni erupcijo novih umetniških praks; pomeni zmagoslavje novih tehnologij. Na drugi strani gre za najbolj krvavo obdobje v zgodovini človeštva. Paradoksi ležijo povsod. Kaj imata skupnega Eisensteinova teorija filmske montaže in teroristični napad na newyorška dvojčka, ki nam na simbolni ravni zaokroži zgodbo o nekem obdobju? Koliko je Križarka Potemkin zgolj vizionarska, umetniško prepričljiva in fascinantna napoved »krvave stoletne rihte« in koliko je hkrati predvsem tudi izum nekega novega orodja, ki daleč preseže zgolj prakso umetniških diskurzov – manipulativne funkcije montaže, ki lahko do konca zrelativizira sam pogled, njegovo avtentičnost in objektivnost? Drugače rečeno: ali objektivna točka pogleda sploh obstaja, ali ni avtentičnost doživljaja v resnici že kontaminirana, še preden se sploh vzpostavi?

Zavest o tem, da ni (več) nekega nedolžnega, »čistega« pogleda, ker je ta nedolžnost (med drugim) nepovratno izgubljena (s prevodom) nevarnih razmerij med političnim in estetskim, stvarnim in abstraktnim, angažiranim in komercialnim, realnim in virtualnim, med zgodovinskim in transcendentalnim – natančno ta zavest govori o temeljni negotovosti sodobnega časa. Hkrati pa ne gre pozabiti, da je strah konstituiral človeka. Kajti kjer je bil strah, je bil tudi pogum. Zato se osnovno vprašanje ne zdi toliko skrito v tezi o koncu zgodovine; pravo vprašanje se zdi, ali je življenje sploh še mogoče misliti na način utopije. Ali obstaja za to pogum.

Če problem uglasimo na sobno (beri: gledališko) jakost in se resno vprašamo, kako danes sploh še misliti gledališče in kako ga uprizarjati, postane hitro jasno, da je tudi gledališka predstava v svoji zasnovi predvsem utopija. Če tega zastavka ne zmore, stvar nima pravega smisla. Paradoks je v tem, da gledališča sploh ne moreš vzeti resno, če se hkrati z njim ne igraš. Vendar dejstvo, de je vse skupaj samo igra, niti malo ne zmanjšuje strahu, da v megli ne boš videl roba; in niti malo ni samoumeven pogum, da kljub temu hodiš naprej.

mediji

V popolni izvedbi plesalcev se v kronološkem sosledju poigrava s podobami monumentalnega ...Vsak pomen, ki se v predstavi vzpostavi, v trenutku, ko ga gledalec prepozna, avtor zvrne, pogled nanj zamegli... Predstava 20th Century Fog – Megla stoletja se začne z monumentalnimi podobami človeške figure na piedestalu in se v logičnem loku konča s podobami golih ljudi na odru ter v ukvarjanju s kolektivnim telesom in umom dosega epske razsežnosti. Koreografijo Sinje Ožbolt, ples EnKnapGroup ter izrazito video in vizualno podobo Luka Umeka, Vadima Fiškina in Mirana Moharja podpirata svetlobno oblikovanje Jaka Šimenca in močna ritmična zvočna struktura Vanje Novaka, ki spominja na estetiko Laibacha, vendar vseskozi v smeri ciljnega smisla in produkcije pomenov.

Petra Tanko, Radio Slovenia 1

Spektakularni naslov Megla stoletja se spogleduje z ameriško filmsko industrijo prejšnjega stoletja … Produkcija En–Knap je tako novo odrsko kartiranje stotih let 20. stoletja … V nasprotju z dvodimenzionalnim dokumentiranjem posnetkov na filmskem platnu ali v filmskem dokumentarcu lahko odrski dokumentarec oziroma, še bolje, dokumentarec Megla 20. stoletja, uprizorjen s plesom in na scenografiji, spremljamo kot večdimenzionalno in otipljivo gmoto živih spominov; hkrati je podoba preteklosti in sedanjosti. Moč videa postaja slikovita grozljivka … Režija, video in svetlobne simulacije se zlivajo v koherentno pripoved, celovit »zgodovinski DVD«, ki ga beremo kot listanje strani kriminalne uspešnice … Kompaktna odrska in umetniška iluzija …«

Daliborka Podboj, Paradaplesa

biografije

Matjaž Zupančič je dramatik, gledališki režiser in profesor gledališke režije. Študiral je gledališko režijo in dramaturgijo v Ljubljani in Londonu, v začetku osemdesetih let pa je vodil eksperimentalno gledališče Glej. V svojem ustvarjanju je režijo vseskozi povezoval s pisanjem izvirnih dramskih besedil ter se uveljavil kot eden mednarodno najpogosteje uprizarjanih slovenskih dramatikov. Njegove drame in predstave so bile predstavljene po Evropi in drugod, tudi na pomembnih festivalih in prizoriščih, kot so Bonn Biennale, Festival d’Avignon, Institute of Contemporary Arts v Londonu in Cameri Theatre v Tel Avivu, ter na festivalih Ex Ponto in Sterijino pozorje. Ob več kot petdesetih gledaliških uprizoritvah je avtor tudi dveh romanov, Obiskovalec in Sence v očesu. Njegova dramska dela so bila uprizorjena v Sloveniji in tujini, med drugim v Franciji, Luksemburgu, Veliki Britaniji, na Poljskem, v Italiji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Rusiji in Izraelu. Za svoje delo je prejel številne domače in mednarodne nagrade, med drugim kar petkrat Grumovo nagrado za najboljše izvirno slovensko dramsko besedilo. Je profesor gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani.

kolofon

Idejna zasnova in režija Matjaž Zupančič

Koreografija Sinja Ožbolt

Soustvarjanje in izvedba Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Ana Štefanec, Tamás Tuza

Scenografija Vadim Fiškin, Miran Mohar

Video Luka Umek

Oblikovanje svetlobe, tehnična režija Jaka Šimenc

Oblikovanje zvoka, izvirna glasba Vanja Novak

Tehnična podpora – video in zvok Omar Ismail

Tehnična podpora – svetloba Leon Curk

Dodatna glasba Nick Cave & PJ Harvey; Miladojka Youneed

Kostumografija Valter Kobal

Asistentka kostumografa Katarina Škaper

Kostumi Oder d.n.o.

Fotografija Andrej Lamut

Besedilo Matjaž Zupančič

 

Produkcija Zavod En–Knap

V sodelovanju s Slovenska Kinoteka

 

Zavod En–Knap

Ustanovitelj in umetniški vodja Iztok Kovač

Izvršna producentka Marjeta Lavrič

Asistentka izvršne producentke Karmen Keržar

Vodja vaj En–Knap Group Tanja Skok

Vodja odnosov z javnostjo Marija Zidar

Vodja financ Julija Travančić

Koordinatorka in organizatorka programa Katja Gabrijelčič

Program Zavoda En–Knap in Centra kulture Španski borci (ki ga upravlja Zavod En–Knap) finančno podpirata Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.