Na začetku

Na začetku raziskuje napetost med tokovi, ki nas nosijo, in impulzom, da bi se gibali drugače, v formi sprotnega pogajanja. Nastopajoči se gibljejo skupaj znotraj skupnega koda, vendar vsaka gesta v sebi nosi možnost odmika: možnost oklevanja, upora, izbire druge smeri. Izstopiti iz vzorca pomeni tvegati, da onkraj njega zaidejo – navadno v samotnem spodrsljaju, ki pa se tu in tam – instinkt ali naključje? – uspe razširiti v kolektivno stanje.

Odrski suspenz je težko razrešljiv in odmeva širše stanje nelagodja, v katerem strukture vztrajajo, četudi napete do svojih skrajnosti. Ermira Goro spodnaša ustaljene predstave o identiteti kot kulturno predpisanem vedenju, normah in vlogah tako, da vzpostavi pogoje za nestabilnost. Nemir najde svojo edino razrešitev prav nestabilnosti: v stanju, ko telo zdrsne iz tistega, kar se je naučilo ponavljati, in za hip pokaže drugačen način bivanja.

V nabitem kolektivnem prostoru se plesalci in plesalke gibljejo, opazujejo, izstopajo iz napornega toka in se vanj znova vračajo. Ples tu prevzame logiko jezika. Srečanje, interakcija, komunikacija – vse se zdi nujno in hkrati nemogoče, zato se med telesi vzpostavlja nenehno preoblikovano usklajevanje. Kdo prvi prestopi meje dane strukture? Kdo tvega izstop iz skupnega koda, čeprav ve, da lahko s tem zamaje ravnotežje kolektivnega gibanja? Plesni jezik ostaja zadržan, pod njim pa teče druga, izčrpavajoča partitura: vztrajno vprašanje, ali vztrajati ali poskusiti.

Dobrodošli na robu. Med nenehno kalibracijo svetloba za hip ujame droben gib, prvi znak, da se v vzorcu pojavljajo razpoke. Ravno dovolj široke so, da se jim plesalci in plesalke lahko približajo ter preverijo, kako daleč lahko telo seže onkraj vedenj, ki se jih je naučilo ponavljati. Skozi srečanja se gibanje silovito širi, stopnjuje, grozi, da bo prestopilo samo sebe. Gibanje postane način, kako jazu pustiti, da se zgodi, onkraj namere, onkraj potrebe, da bi se opredelil. Slednje postane vprašanje hitrosti, tveganja in nadzora, prignanih do skrajnosti – do drifta, kot ga poznamo iz avtomobilističnih dirk, ki pomeni ostati v gibanju le tako, da telo vztraja na robu izgube ravnotežja. Pravi začetek predstave se skriva v prvem uspešnem poskusu in v prvi izgubi ravnotežja. Prelomni trenutek in medias res: hip, ko se telo začne gibati drugače, še preden ve, kam ga bo to vodilo.

Dobrodošli v vzneseno stanje. Tempo se zlomi v pospešek, napetost poči, pogajanje izgubi tla pod nogami. Razpoke so se razširile in kaos zdaj brez omejitev pronica v strukturo, ki ne zmore več zadržati tega, kar je sama pognala v gibanje. Kar sledi, se mora odviti pod spremenjenimi pogoji: v drugem ritmu, po drugi logiki, v nekem drugem telesu. Geste se zgostijo, presežejo lastni namen, svetloba pa zdaj polno osvetljuje možnost nekega povsem drugačnega načina. Telo se znajde drugje – izpostavljeno, preplavljeno, v vsej svoji kompleksnosti in ranljivosti. In ko je ta drugje enkrat dosežen, možnosti za popolno vrnitev ni več. Kaj se uspe zgraditi iz tega, kar se je pravkar razprlo?

Plesni diptih v skupnem tematskem terenu Telesa identitete, identitete telesa je nastal v sodelovanju s koreografoma Ermiro Goro (GR/AL) in Smaïlom Kanoutéjem (FR/ML). Dve samostojni deli se osredotočata na idejo – in prakso – plesa kot poskusa dekonstrukcije identitete. Skozi plesni gib se ta prevprašuje kot dinamična konfiguracija, podvržena pogajanju, ponavljanju, prekinitvam in spremembam. Vaji, prav zdaj.

Če sprejmemo definicijo identitete kot ‘celovitega sklopa značilnosti’, po katerih lahko osebo prepoznamo kot njo samo in ne druge, je telo zanimiv način za raziskovanje takšne definicije. Med gibanjem, med plesom, medtem, ko »smo v telesu«, se lahko meja med mano in tabo, med mano in svetom okoli mene zabriše do točke, ko postane vprašljiva njena veljavnost, če ne celo sama realnost. V tej negotovosti plesalci raziskujejo to, kar je pred logiko in onkraj načela neprotislovnosti. Pred ne le časovno, ampak prvinsko, pred-jezikovno, pred-racionalno, kar obstaja še preden začnemo svet urejati v kategorije in nasprotja. Onkraj kot prostor, kjer se ločnice zabrišejo in kjer lahko obstajam kot več nians hkrati, brez potrebe, da bi bile med seboj dosledne ali skladne.

V obeh delih je telo mesto zapisa – oblikovano z dediščino in spominom, prežeto z željo, prežarjeno s kolektivno energijo, a nikoli povsem zamejeno z njihovimi okviri. Identiteto hkrati označuje in presega, jo vzpostavlja, a se ji obenem izmika. V tej napetosti gib postane prostor artikulacije tega, kdo smo, kdo lahko postanemo in kako sobivamo – vprašanja, ki se ne odpirajo zgolj na družbeni ravni, temveč tudi znotraj skupine šestih plesalcev, kolektiva na meji med že oblikovanim in še neizrečenim. Plesni diptih je namreč prvi projekt Mattie Casona v vlogi novega umetniškega vodje ansambla.