Etiopijke

Etiopijke so poziv k bolj povezani Evropi, k bolj afroazijski Združeni Evropi. Kot prvi del trilogije o Aleksandru Velikem se predstava osredotoči na začetek Aleksandrovih pustolovščin, na njegov prihod v Azijo in na njegov spopad z Memnonom z Rodosa, grškim najemniškim poveljnikom v službi perzijskega Velikega kralja. Skozi pripoved o tem zgodovinskem srečanju, njegovih odmevih v mitološkem svetu in predvsem njegovih vztrajajočih geopolitičnih posledicah delo raziskuje afroazijske korenine tako imenovane »evropske civilizacije«. Sodobne migracije pri tem predstavlja kot izjemno priložnost, da Evropa bolje razume te iste korenine in s tem uresniči svoj lastni projekt: vzpostavitev novega modela družbene kohezije, ki presega etnonacionalno paradigmo in končno prepoznava »drugega« kot nujnega za razumevanje »sebe«. 

Avtor je za predstavo prejel glavno nagrado PREMIO SCENARIO 2021, ki jo vsako leto podeljuje L’Associazione Scenario.

Abd-Al-Rahmān Nur-Al-Din ali na kratko Jami (Džami), perzijski mistik, sufijski pesnik in učenjak iz 15. st., med drugim tudi kasnejši avtor Aleksandrijske knjige modrosti, sedi v Izmirju in s turške obale zre čez Egejsko morje. Tam se razpira domovina Aleksandra Velikega, ki jo danes imenujemo Evropa. Sprašuje se, kaj je gnalo neustavljivega zavojevalca, da je svoje vojske neumorno priganjal do in onkraj meja znanega sveta, si z brutalno silo pokoril Egipt in Perzijo ter ustvaril prvo, helenistično globalizacijo. Primarna volja do moči je več kot očitna, a ob njej se manj vidno, pa vendarle dovolj jasno izrisuje tudi radovednost, pristno zanimanje za drugačno in za Drugega. Aristotlov učenec, ki je stolkel v prah mogočni Perzepolis, je na krvave osvajalske pohode na Vzhod jemal tudi učenjake – da bi mu razprli vrata v skrivnostne simbolne svetove, ki si jih je neusmiljeno fizično podjarmjal.

Prastara dialektika med surovo močjo in subtilno mislijo sega v same začetke naše zgod(b)ovine. Ne le do Zeusove ugrabitve Evrope, temveč še bolj nazaj do Feničanov, in še dlje na Vzhod do Inda in Hindukuša, kjer se stikata starodavna indijska in kasnejša islamska civilizacija. Vse do danes se nam kaže in nas določa v prepletajočih se igrah tekmovanja in sodelovanja, svobode in bratstva, individualizma in solidarnosti. Če smo vsi ljudje bratje, kot nam zanosno poje Schillerjeva Oda radosti (mi bi neskromno dodali še sestre), ki si jo je v obliki preludija k Beethovnovi 9. simfoniji za svojo himno izbrala sodobna Evropa, kaj potem v tej zgodbi počnejo zmagoviti junaki? Kajti kjer so zmage, so namreč tudi porazi, in z njimi poraženci.

Je Aleksander Veliki slutil globoke vezi med Orientom in Okcidentom? Kot jih je dobri dve tisočletji kasneje lucidno uzrl Ludwig Witgenstein v vitki silhueti minareta, ko se je med I. svetovno voljno z avstroogrsko vojsko z vzhodne fronte prek Madžarske premikal proti Italiji. Slednjemu je bilo bržkone lažje, svojo Filozofijo logike, v kateri je preučeval odnos med realnostjo in jezikom, je snoval ob koncu dobe, ki je proizvedla romantični rek ex oriente lux. Logika je odsev sveta, zunaj logike so samo naključja – a obstajajo tudi neizrekljive reči, ki se kažejo kot mistično. Razum in mistika. Fizika in metafizika. Telo in duh. Plešoče telo.

A zgodovina ni premica in človeštvo se povsem očitno le slabo uči, vsem knjižnicam modrosti navkljub. 2300 let po Aleksandru in skoraj natanko stoletje po Wittgensteinovem preblisku v odsevu minareta več ne vidimo luči z Vzhoda. Prekrili, hlastavo zasuli smo jo z debelimi plastmi egoističnih izkoriščanj, narcističnih zmot, pokroviteljskih aroganc in slepih poniževanj. Odkar smo beli ljudje »odkrili« »Novi svet« – istega leta, 1492, ko je svoje izjemno plodno življenje sklenil Džami, katoliška Španija pa je z rekonkvisto z Iberskega polotoka izgnala še zadnje muslimane in tako zabila poslednji žebel v krsto prej skoraj osem stoletij cvetoče civilizacije Al Andalus, ki ji na ozemljih evropske celine v svojem času ni bilo para – smo se dokončno tudi v praksi ustoličili za »krono stvarstva«. Ki ga, skupaj z vsemi bitji, poljubno uporabljamo in nebrzdano zlorabljamo.

Danes na tej isti turški obali z milijardnimi podkupninami tamkajšnjemu absolutistu vzdržujemo predzidje trdnjave Evrope. Tudi na drugih delih njenih meja širimo rezilne žice in zidove – in to komaj dobra tri desetletja po »zgodovinskem« padcu berlinskega zidu. Človeškim bitjem, ki se množično utapljajo v njenih obrambnih jarkih – tudi čisto blizu nas, v sredozemskem morju in celo v Kolpi – in zmrzujejo v naših gozdovih, preprosto ne priznavamo statusa ljudi. Da v našem utrjenem in zagrajenem mehurčku sploh lahko spimo, smo jih radikalno podrugačili, simbolno razčlovečili: stoletja po nasilnih pokristjanjevanjih jih še zmeraj dojemamo kot divjake brez duše, skoraj kot nežive stvari. Aleksander ni mogel razumeti, kako se je lahko grški plačanec Memnon z Rodosa v službi perzijskega kralja zoperstavil njegovemu pohodu na Vzhod in tako izdal svoje »grštvo«. Ker je povezave med Orientom in Okcidentom lahko le slutil. V 21. stoletju pa imamo na voljo vse informacije, da bi lahko vedeli več in bolje razumeli izdatne vzhodnjaške vplive na nastanek in razvoj Evrope. Pa tega povsem očitno nočemo, pred poznanimi zgodovinskimi dejstvi si krčevito zatiskamo oči.

Ni nam treba verjeti celotni zgodbi Martina Bernala o afroazijskih koreninah klasične civilizacije, kot jo je predstavil v svoji kontroverzni knjigi z naslovom Črna Atena (1987), da bi razumeli, kako je ideja o Evropi kot čisti krščanski civilizaciji le fikcija. Nobena civilizacija ne obstaja sama zase, ločeno od drugih, civilizacije se vedno stikajo, komunicirajo (neredko tudi konfliktno), predvsem pa se medsebojno oplajajo – in si šele s tem zagotavljajo svojo vitalnost in dolgoročno preživetje. Ideja Evrope kot politične skupnosti se izvorno sicer res v veliki meri konstituira na način per negationem, tj. z določanjem, kdo in kaj nismo, kot kontrapod pa so služili predvsem muslimani. A hkrati današnje evropske kulture ne bi bilo brez t.i. islamske zlate dobe, ki je med 8. in 13. stoletjem v marsičem postavila temelje evropski renesansi in moderni znanstveni revoluciji.

Kdo smo torej Evropejci, in kaj je Evropa? Ko sodobni populisti vročično kličejo k obrambi evropske identitete in »našega načina življenja«, s tem mislijo izključno na krščansko kulturo belega človeka. A na ta klic se lahko odzovemo tudi vsi tisti, ki Evropo dojemamo drugače, kot enkraten amalgam zelo dolge racionalne in sekularne tradicije, krščanstva ter tudi islamskih in številnih drugih predhodnih virov. Naš način življenja je brez dvoma vredno odločno braniti – tudi pred zahodni tradicionalisti, kadar v svojem enoznačno konservativnem odnosu do sveta postanejo srhljivo podobnim islamistom, ki v imenu enega samega, edinega pravega načina življenja fundamentalistično nasprotujejo zahodnemu pluralizmu, temu nemara najbolj določujočemu elementu sodobne evropske in zahodne kulture ter identitete.

O tem starodavnem in še zmeraj srditem boju za idejo Evrope nam – z dobrimi razlogi v angleščini in nemščini, jidišu in arabščini, klasični in moderni grščini, perzijščini in amharščini – govorijo Etiopijke. V našem času zatona ameriškega imperija iluzorne svobode in fiktivnih človekovih pravic. V trenutku, ko 20. obletnica Guantanama neizprosno potrjuje brezčasno latinsko modrost o Jupitru in volih. V dobi vstajenja najbolj mračnjaških ideologij prejšnjega stoletja, ki smo mu priča ob siloviti krizi predstavniške demokracije in boleče očitni (ne le organizacijski, temveč bržkone tudi idejni) impotenci levice pred cunamijem vulgarnih desničarskih populizmov. Pripovedujejo, in brezsramno zazrte neposredno v naše oči tudi sprašujejo: katero stran smo izbrali v tem spopadu, ki poleg boja proti podnebnim spremembam najbrž najbolj usodno zaznamuje naš čas in določa prihodnost sveta. Ti – stojiš na barikadah ekskluzivne trdnjave Evrope ali braniš barve Evrope kot emancipatorne transnacionalne in univerzalne ideje svobodnih in enakopravnih ljudi ter ljudstev?