En–Knap, vicino/lontano & Mattia Cason

Aquilee

45 min

#na voljo za gostovanje#koprodukcije

2025

Navidezno različne stvari, kot so krščanstvo, boginja Izida, Ptuj v Sloveniji, judovstvo, Pasolini, Aleksandrija v Egiptu, lik kurenta, gnosticizem in migracije, se stkejo in prepletejo v mestecu Oglej v Italiji, nekoč enem od rimskih epicentrov, ki se ponaša z največjim mozaikom zahodnorimskega zgodnjega krščanstva s 760 kvadratnimi metri, v goreči viziji eruditskega plesalca o Afroazijski združeni Evropi. Evropi z drugostjo v svojem jedru, evropske-ne-evropske Evrope, vselej nekje vmes, v prečnicah, vselej že povezane, medsebojno povezane in odvisne, soodvisne, kot mozaik, združene skozi delčke pomena in plasti časa, poskuse enotnosti.

Aquilee je "pripovedni ples", tesno utelešenje in globoko branje mozaika kot tihega pričevanja, a tudi političnega manifesta Afroazijske združene Evrope, ki se zgodovinsko, kolektivno izogiba ali izmika mejam, narodom, državam ali kulturam. Mattia Cason, ki združuje domišljijo, performativnost, spomin in kolektivnost, morda pleše v različnih uprizoritvah, a vselej pleše eno predstavo, v imenu nezaslišane revolucionarne sile preteklosti.

Nauki Gospodarice Zahoda.

←

→

Foto: Katja Kremenić

Medtem ko don Mirko obrača velik bronast ključ v vratih, je zunaj vse tiho, med cipresami pa se železni križi, okrašeni s prepletom lovorja in hrasta, na katerih je vklesan stavek Dulce et decorum est pro Patria mori, zdijo kot duhovi. V preddverju stoji stroj, za katerega se zdi, da je prišel iz filma 2001: Vesoljska odiseja. “To je varnostni sistem,” pravi don Mirko, “vsakič me spravi ob pamet.” Vstopiva v baziliko ter nemudoma ne morem odvrniti pogleda od lesenega stropa osrednje ladje s prevrnjenim ladijskim trupom in se skoraj zaletim v pregrado. “Pazi, poglej,” reče don Mirko in me povabi, naj pogledam navzdol. Pod nama so mozaiki iz mojega otroštva, mozaiki iz četrtega stoletja, mozaiki, po katerih so hodili sveti Ambrož, sveti Hieronim, sveti Atanazij, in še pred svetniki, po katerih so hodili tudi običajni ljudje. Običajni ljudje, ki so morali imeti povsem drugačen odnos do sveta okoli sebe. Od kod ideja o vseh teh živalskih vrstah, vseh the morskih vrstah, sepijah, morenah, hobotnicah? “Sto dvainpetdeset, kot so takrat poznali narodov,” pravi don Mirko. V glavnem prizoru, tistem z Jono, se zdi, da so ribe, živali, vrste, vse druge vrste, ki niso ljudje, pravi protagonisti, ne Jona. Ko se zahvalim don Mirku, se odpravim v noč proti rimskemu celinskemu pristanišču. S cipresami poravnana cesta poteka ob starih pristanih, ki so se skozi stoletja sesula v ozek kanal, porasel z Lemna minor, kjer je nekoč tekla reka, Nadiža, z več kot petdeset metrov široko strugo. Vrata na Vzhod, pot do zasneženih libanonskih gora, pot do bujne delte Nila, so zaprta z zapornico, skozi katero ni mogoče priti. Ko se obrnem, razdražen, opazim, da je poleg mene, pod kapitalom, fotografija Pasolinija, ki obiskuje Oglej. Nenadoma se nad pasom male vodne leče pojavijo kresnice.

S telesom, glasom in domišljijo se ukvarjam iz dveh prepričanj. Domišljija je povezana s spominom, prej kot s fantazijo. Telo in glas pa sta posodi za posredovanje in izmenjevanje kolektivnih spominov; političnih utopij, predolgo zakopanih v tujih deželah.

Predstava je solo telesa, giba in glasu, ki so ga navdihnila mozaična tla Oglejske bazilike. Gre za performativni eksperiment s telesom v gibanju, ki uradno še ne pleše, in glasom, ki govori in poje in ki uradno še ni gledališče, v poskusu, da bi oblikoval resnično fizično gledališče, tako rekoč “pripovedni ples.” Gre za željo premostiti vrzel med umetnostmi in akademsko sfero, natančneje med uprizoritvenimi umetnostmi in arheologijo, iz prepričanja, da je telo ključno za obe področji. Gre za politični manifest v podporo Afroazijski združeni Evropi in molitev, molitev v imenu nezaslišane revolucionarne sile preteklosti.

Mattia Cason

←

→

Foto: Katja Kremenić

mediji

Vstopimo v red simbolnih pomenov, ki nikoli ne ostajajo povsem berljivi, saj se nam svitajo ravno v svojem nenehnem izmikanju, namigujoč na mističnost zgodovine, ki se ohranja v naših telesih in kulturah, pa tudi na idealizacijo oziroma mistifikacijo drugega in drugačnega, ki utemeljuje izključujoči odnos do tujcev in drugih kultur.

Jaka Bombač, Neodvisni

Večplastna stvaritev redke intelektualne kompleksnosti, ki kljub temu ohranja lahkotnost v rabi znakov, in čudovit izziv za gledalca. Cason na oder prinaša starodavne telesne drže in z gestami izjemne pretanjenosti in izrazne moči, ki mestoma dosegajo izredno liričnost, odstira šest do sedem tisoč let zgodovine ikonografije in jezika.

Cason mozaik iz Ogleja uporabi kot »sinekdoho«: simbol, ki v sebi združuje kompleksne, večplastne afroazijske vplive na evropsko civilizacijo, stičišče mitov, jezikov in migracij, ki so oblikovali celino. Predstava skuša utopično vizijo združene Evrope, »utemeljene na pluralnosti in drugosti, ki sta jo od nekdaj naseljevali«, utelesiti in prenesti na oder.

Predstava ni podobna ničemur, kar smo videli doslej. Delo od gledalca nedvomno zahteva zaupanje in sposobnost kulturnega povezovanja, da se lahko orientira v njegovem »magmatskem« razponu zgodovinskih in mitoloških perspektiv. Vendar menimo, da je to obenem stvaritev, ki zna gledalca nagovoriti neposredno, kar potrjujejo stoječe ovacije ob zaključku gostovanja v Sarzani.

Renzo Francabandera , Paneacquaculture

biografije

Mattia Cason je umetniški vodja (od leta 2025) in plesalec En–Knap Group (od leta 2021). Njegovi avtorski projekti nastajajo v okviru širše umetniške platforme E for Europe, ki sodobno evropsko stvarnost raziskuje skozi formate uprizoritev, zasnovanih za specifične lokacije, in interdisciplinarne pristope. Njegova plesna dela so bila vključena v uradni program GO! 2025 ter v programe festivala Vicino/Lontano, kjer so uprizorjena na obmejnih območjih in umeščena v specifične prostorske ter družbenopolitične kontekste. Pri tem sledi osrednji umetniški viziji: preseči konvencionalni gledališki oder in umetniško delo vzpostaviti kot močno diskurzivno in javno dejanje. Cason deluje kot plesalec, igralec, koreograf in režiser; leta 2021 je za koncept svoje avtorske predstave Le Etiopiche prejel nagrado Premio Scenario. Z ozadjem v antropologiji raziskuje podobe sodobne in pretekle Evrope, ki jih posreduje skozi predlogični jezik telesa.

kolofon

Koncept in koreografija Mattia Cason

So-koreografija (hip-hop sekvence) Željko Božič

Izvedba Mattia Cason, Giovanni Seck

Izvirna glasba Paolo Forte

Oblikovanje svetlobe Lorenzo Diofili

Vizualije Omar Ismail

Scenografija, kostumografija in rekviziti Klinc Primož, Chiara Defant, Vladimir Vodeb

Fotografija Katja Kremenić

Video Omar Ismail

Produkcija vicino/lontano, Zavod En–Knap

Zavod En–Knap

Ustanovitelj in umetniški vodja Iztok Kovač

Poslovna direktorica Marjeta Lavrič

Izvršna direktorica in vodja financ Julija Travančić

Umetniški vodja En–Knap Group Mattia Cason

Vodja vaj En–Knap Group Ana Štefanec Knez

Izvršna producentka Karmen Keržar

Postproducentka Nataša Ramovš

Urednik Dražen Dragojević

Vodja komuniciranja in ustvarjalnih vsebin Valerija Intihar

Oblikovalec Marko Damiš

Koordinatorka in organizatorka programa Katja Gabrijelčič

Tehnična ekipa Omar Ismail, Hotimir Knific, Gal Škrjanec Skaberne, Maja Pahor, Aljaž Zaletel, Fabijan Purg

Program Zavoda En–Knap in Centra kulture Španski borci (ki ga upravlja Zavod En–Knap) finančno podpirata Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.