V solu performerka Despina Sanida Crezia prehaja skozi niz intenzivnih telesnih in čustvenih stanj. NEAR MISSES razpre prostor za močno kolektivno izkušnjo skozi eno samo telo, ki na odru deluje izrazito osamljeno. Govorjena beseda, surovi obrazni izrazi in samoobrambne geste gradijo nenehno spreminjajočo se telesno krajino, medtem pa telo prekrivajo kovinski objekti, ki so hkrati oklep in breme: ščitijo ga, a obtežujejo. Njihovo nemirno rožljanje soustvarja zvočno plast predstave.
Po predstavi smo se s Fotini in Despino usedli med objekte, ki sestavljajo svet predstave, in se pogovarjali o njegovem nastanku.
»Šlo je za spomin, manj za zunanje vtise,« je Fotini opisala izhodišče svojega dela. Spomin na babičino hišo, relikvije in drobne osebne predmete ter ženske iz skupnosti, ki so se tam zbirale. Od tega spomina nas je pogovor vodil k zaščitnim predmetom, balkanskemu in bizantinskemu izročilu ter votivnim darovom: predmetom, v katerih dobijo materialno obliko zaobljuba, upanje na ozdravitev ali hvaležnost za zaščito.
Pogovor smo sklenili z eno najmočnejših misli predstave: oklep je hkrati zaščita in breme. Tisto, kar razvijemo, da bi se zaščitili, nas lahko začne tudi omejevati. Ko smo na varnem, oklepa ne odložimo vedno tako preprosto. Včasih se nanj navežemo.
Govorili smo o različnih stopnjah razkrivanja telesa in o tem, kako je v sodobni kulturi pogosto opaziti romantiziranje odpornosti. Neuspeh pa je včasih zgolj neuspeh; včasih nas tisto, kar nas prizadene, ničesar ne nauči. Je lahko tudi odločitev, da ne bomo vztrajali, izraz moči? NEAR MISSES pokaže, da je prostor tudi za tovrstno predajo.
