Nagrada Ksenije Hribar za življenjsko delo

Ljubljana, Slovenija (2023)
Prejemnik: Iztok Kovač, za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa
Podeljuje: Društvo za sodobni ples Slovenije
Članice strokovne žirije: Dragana Alfirević, Teja Reba, Nataša Živković

 

Celotna utemeljitev:

Zapisan v plesno zgodovino kot sokol, ki je priletel z vzhoda in ki je z neverjetno hitrostjo vihtel svoja krila, Kovač prav zares nikoli ni nehal leteti.

Plesalec, koreograf, pedagog in umetniški vodja Iztok Kovač ni zgolj vrhunski ustvarjalec, katerega opus se razteza skozi več desetletij, temveč dobesedno pogonska sila slovenskega sodobnega plesa, ki mu je s svojo vztrajnostjo in vizijo uspelo utreti pot na evropsko tržišče in obenem spremeniti način razmišljanja o zasebni instituciji na področju umetnosti. Iztok Kovač je slovenskemu sodobnemu plesu zagotovil zaščitni znak in utrdil njegovo prepoznavnost v svetovnem merilu. Njegov opus obsega nekaj manj kot štirideset avtorskih projektov in plesnih filmov, vodenje mednarodne skupine En‑Knap in produkcijskega zavoda En-Knap ter ustanovitev in umetniško vodenje plesnega ansambla En‑Knap Group in Centra kulture Španski borci, ki javnosti poleg lastne repertoarne produkcije kontinuirano predstavlja tudi del slovenske in mednarodne sodobno plesne produkcije.

Prvo prelomnico v njegovem delu vsekakor predstavlja odmevna solo predstava Kako sem ujel sokola (1991), v kateri se nakažejo temeljne sestavine njegovega kasnejšega koreografskega dela, ki bodo – skupaj z vplivi takratnega belgijskega sodobnega plesa, kratkega sodelovanja v skupini Rosas, srečanja s Ksenijo Hribar in sodelovanja pri gledaliških uprizoritvah v slovenskem gledališču – utrle pot razpoznavni estetiki mednarodne skupine En-Knap, katere prva predstava Razširi krila (slon nerodni) doživi premiero leta 1993 na belgijskem festivalu Klapstuk, ki predstavo tudi producira. Mednarodno zastavljena skupina En-Knap, ki se leto kasneje formalizira tudi kot produkcijski zavod, v naslednjih 14 letih projektnega delovanja temeljno zaznamuje slovenski umetniški prostor z vzpostavitvijo tesnih sodelovanj s skladatelji, scenografi, dramaturgi, pri tem pa ves čas ohranja svojo zavezanost transnacionalnosti in večkulturnosti plesne skupine onkraj meja, kjer predstave soustvarjajo slovenske in mednarodne plesalke in plesalci. Kovač skupaj z njimi razvije specifične principe umetniškega ustvarjanja, ki se v predstavah odražajo v strukturni napetosti med zaprtimi deli in tistimi odprtimi, kjer v igro vstopi naključje, v vzpostavljanju koreografskega reda, ki ga improvizacija vedno znova zamaje, v telesu plesalk in plesalcev, kjer se ta nasprotja dobesedno utelešajo na robu med disciplino in svobodo, med gravitacijo in lebdenjem. Zlasti plesne filme pa zaznamuje še dodaten ambient, ki je zagotovo pripomogel k vzpostavitvi prepoznavne knapovske estetike. Ob tem je nujno izpostaviti, da se je na prehodu v 21. stoletje skozi skupino in zavod En-Knap formirala in vzpostavila tudi generacija koreografinj, ki so v tem kontekstu izvedle svoje prve avtorske produkcije in ki so kasneje nadaljevale svojo samostojno avtorsko pot; med najbolj prepoznavnimi Maja Delak, Andreja Rauch in Mala Kline.

Kot naslednjo prelomnico v Kovačevem delu lahko označimo leto 2007, ko ustanovi En‑Knap Group (EKG), prvi stalni sodobnoplesni ansambel pri nas. Novi format skupine je s seboj prinesel nove vsebine, nova organizacija pa je vplivala tudi na samo poetiko skupine, saj se je produkcija preusmerila na repertoarno delovanje. Od svoje ustanovitve je ansambel EKG, ki prav tako izstopa s svojo mednarodno plesno zasedbo, namreč sodeloval z mnogimi slovenskimi in mednarodnimi koreografinjami in gledališkimi režiserji ter ustvaril niz celovečernih predstav, njihov repertoar pa je predstavljan na domačih odrih ter rednih mednarodnih turnejah.

Ko leta 2009 zavod En-Knap prevzame vodenje Centra kulture Španski borci, ansambel s tem končno pridobi tudi svoje matično prizorišče, ob tem pa Kovač vstopi v naslednjo fazo svojega delovanja, saj poleg umetniškega vodstva EKG pozicionira Španske borce kot nov prostor, namenjen sodobnemu plesu: program obsega koprodukcije, gostovanja mednarodnih plesnih predstav in organizacijo plesnih festivalov, tekmovanj, improvizacijskih dogodkov, strokovnih srečanj ter vzgojno‑izobraževalnih in drugih (neplesnih) programov.

Naj poleg njegove zadnje avtorske predstave Domovina, ki je bila premierno uprizorjena leta 2021, v negotovem obdobju nove postpandemične realnosti, omenimo še projekt Oder360, v katerem lahko uzremo Kovačevo radovednost, zagnanost in neutrudljiv razmislek o poziciji in načinih prezentacije plesa v novih okoljih in okoliščinah, z novimi tehnologijami in za nova občinstva. Ravno s temi kvalitetami in osebnostnimi lastnostmi jeIztok Kovač ob vsaki prelomnici, v dostikrat nemogočih pogojih, uspel vedno znova vpisovati sodobni ples v zavest domače kulturne javnosti in hkrati prispevati k njegovi prepoznavnosti na svetovni ravni.