dr. Blaž Lukan
Ples, ki razločno misli tako svoj pretekli kot prihodnji korak
EN-KNAP 1993–2007
Skupina EN-KNAP (* sprva imenovana EN-KNAP Group, od leta 2023 pa uradno imenovana in zapisana kot En–Knap Group) je fenomen tako v slovenskem kot tudi širšem sodobnoplesnem, gledališkem in kulturnem prostoru. Njenih zdaj že več kakor 25 let delovanja je stalnica, ki je pomembno vplivala na slovenski in evropski sodobni ples, še bolj pomembno določilo delovanja skupine pa je gibanje: EN-KNAP je namreč sodobnoplesni korpus v nenehnem gibanju, spreminjanju, »zasledovanju sreče«, kot se imenuje ena njihovih zadnjih predstav. EN-KNAP je tudi skupina, katere institucionalizacija, kar je bila že sama ustanovitev skupine leta 1993, reinstitucionalizacija njenega delovanja kot EN-KNAP Group leta 2007, pridobitev stalnih prostorov za delovanje v Španskih borcih ipd., morda vpliva na njeno notranjo dinamiko, nikakor pa ne na njeno ustvarjalnost, ravno nasprotno: iz nenehnega srečevanja in križanja različnih principov, ki definirajo njeno delovanje, tako internih kot eksternih, tako kreativnih kot kulturnopolitičnih, tako individualnih kot skupinskih, ravno raste in se krepi njena že četrtstoletna potenca, ki ji ni videti, da bi kakorkoli uplahnila.
Že v prvem obdobju delovanja (1993–2007) lahko opazimo nekaj prepoznavnih in ključnih obeležij, ki zaznamujejo njeno delo. Prvotna inspiracija skupine je plesalec in koreograf Iztok Kovač, ki od leta 1985 deluje kot plesalec v različnih skupinah in formacijah ter kot avtor lastnih predstav. S svojim solom Kako sem ujel Sokola (1991) opozori nase tako doma kot na gostovanjih v tujini.
Njegova odmevna in nagrajena predstava Kako sem ujel Sokola predstavlja prelomnico, v kateri se zgostijo mnoge Kovačeve formativne odlike, ki so pravzaprav temeljne plesne sestavine tako skupine EN-KNAP kot evropskega sodobnega plesa nasploh: udejstvovanje v športu, tudi športnem plezanju, standardnih in latinskoameriških plesih, džez baletu, tai-chiju, pa leta potovanj po Evropi, seznanjanje z belgijskim sodobnim plesom, kratko sodelovanje v skupini Rosas, srečanje s Ksenijo Hribar, katere delovanje v Plesnem Teatru Ljubljana pomeni prvo evropeizacijo sodobnega slovenskega plesa, sodelovanje pri gledaliških uprizoritvah v slovenskem gledališču, vse to pa podloženo z njegovimi značajskimi lastnostmi (vztrajnost, disciplina, kritična ostrina, humor) in z neko še bolj temeljno voljo – iskanjem (eksistencialne, telesne, kreativne) svobode. Po lastnih besedah je Kovač v samostojni karieri do leta 1993 vzpostavil »osnovni gibalni princip«, ki ga »koreografsko ozavešča« s skupino EN-KNAP.
Paradoks je tudi dejstvo, da Kovačev avtorsko prepoznavni plesni individualizem v nenehnem iskanju subjektivne in singularne svobode za svoj razvoj potrebuje skupino, sinonim za skupnost, pluralnost.
Kovač prihaja iz Trbovelj, majhnega rudarskega oziroma industrijskega mesta z izrazito in slikovito kulturno in politično zgodovino, zlasti iz časov socializma po 2. svetovni vojni, pa ikonografijo, povezano s premogovnikom, in fenomenologijo družbe zaprtega tipa, ki jo vedno znova odkrivamo v njegovih predstavah, še bolj pa v plesnih filmih skupine EN-KNAP in režiserja Saša Podgorška. Trbovlje so, kot je bilo nekje rečeno, po eni strani »metafora trdega socializma« (Eda Čufer), po drugi strani pa »metafizični pojem«.
Kovača in skupino še najmanj zanima političnost njegovega izvornega okolja oziroma plesa nasploh. »Ples se mi ne zdi primeren medij za pripovedovanje zgodb o aktualnem družbenopolitičnem stanju … Pri nas bi bila to le izguba časa,« izjavi Kovač ob desetletnici delovanja skupine. Kljub temu tuji kritiki Kovačev ples in ples oziroma fizični vokabular skupine EN-KNAP pogosto povezujejo s politiko in njegovo izhodišče – zlasti v začetkih delovanja skupine – vidijo v »trenutnih stiskah dežele«, iz katere prihaja (Judith Mackrell), v zgodnjih devetdesetih povezanih s slovensko osamosvojitvijo, še bolj pa z vojno v sosedstvu. Bolj kakor Kovačev izvor in njegov neposredni odziv na bližino in surovost zadnje balkanske vojne je nemara pomemben trk Trbovelj in Evrope ali trk majhne in zaprte (po mnenju nekaterih totalitarne) družbene strukture z (vsaj v načelu) odprto in kontekstualno bogato (demokratično) evropsko, a trk, ki ga ne moremo misliti linearno: zaprtost izvora je pravzaprav nujni pogoj za ponovno najdeno svobodo in evropska »svoboda« je zgolj pogoj za prenovljeno razumevanje »zaprtosti«.
Pravzaprav gre pri Kovaču za mišljenje v paradoksih: skupino EN-KNAP ustanovi v Belgiji, domicil pa ji najde v Sloveniji; da bi sestavil ansambel, organizira mednarodne avdicije, tako da prvotno zasedbo sestavljata samo dva plesalca iz Slovenije (poleg Kovača še Maja Delak), drugi štirje so iz mednarodnega prostora; prva premiera novoustanovljene slovenske sodobnoplesne skupine, Razširi krila (Slon nerodni) (1993), je v belgijskem Leuvenu, medtem ko večji del gostovanj poteka po Evropi. EN-KNAP si kljub razširjenemu prostoru delovanja nenehno prizadeva za utrditev in izboljšanje svoje institucionalne pozicije v Sloveniji, vendar mednarodni uspehi skupine pogosto negativno vplivajo na njeno recepcijo doma.
Preseganje paradoksov pa je pri Kovaču oziroma v skupini EN-KNAP vselej pozitivno in kreativno. Tako Kovač kot plesalec in avtor sicer sprejme enakopravno delo v skupini, zanimati ga začne metodologija dela s skupino, načini, kako skupino imeti, jo obdržati in z njo raziskovati, vendar se v odnosu do nje in plesalcev na novo definira, predvsem pa na novo definira vlogo vodje oziroma koreografa. »Formiranje skupine … ni samo vprašanje izbora odgovarjajočih plesalcev, temveč predvsem definiranje načina dela in medsebojnih razmerij med posamezniki, ki jo sestavljajo,« zapiše dramaturginja skupine Eda Čufer, Kovač pa v nekem intervjuju pove: »Iščem nov odnos med koreografom in plesalcem ali med režiserjem in igralcem [...] Nisem niti režiser niti koreograf […] Morda koordinator, ker ne določam koncepta tako kot koreograf ali režiser.« Koordinator je usklajevalec individualnih prispevkov in hkrati zagotavlja red v organizaciji procesa oziroma predstave.
Funkcija koreografa je za Kovača v resnici anahronistična, pomembno je sodelovanje s plesalci in tisto, kar šteje, je kreativni plesalec.
Skupina pod Kovačevim vodstvom pripravlja praviloma eno predstavo na sezono in v procesu priprav razvije izvirne metode dela. Sledi trem najpomembnejšim postavkam sodobnega plesa: hitrosti, reakciji, komunikaciji, medtem ko se pravila izoblikujejo pri delu s plesalci, brez vnaprejšnjega koncepta. »Skupaj vadimo pravila, ki jih sami določimo,« pravi Kovač. V plesu daje prednost iskrenosti pred tehniko, misli pred gibom, naključju pred vnaprejšnjim konceptom, improvizaciji pred pravili. Predvsem pa načela, ki jih postavlja, sproti preverja in krši.
Kovač plesalce rad sooča z novimi, nepredvidljivimi situacijami, pred začetkom plesnega dela jih v procesu »iniciacije« tako popelje na plezalni izlet v steno ali v rudnik, zlasti v plesnih filmih pa plesalci praviloma plešejo v estetsko nepredelanih ambientih, točneje, v ambientih, ki zaradi svoje izrazitosti pripomorejo k vzpostavitvi nove, izvirne in prepoznavne estetike. Proces priprav na predstavo sledi dvema koreografskima principoma oziroma dinamiki zaprtih in odprtih delov. Temelji v »sistemu strukturiranega naključja« (3Q), ki ga pogosto uvede metanje kock, od plesalcev pa terja natančno komunikacijo in kreativnost pri ustvarjanju gibalnih materialov. Pomembno vlogo v procesu ima improvizacija, čeprav ta v izvedbi izgine, kljub temu pa ravno odnos med zaprtimi in odprtimi plesnimi deli v predstavi ohrani občutek svobode.
Vsebinsko se skupina osredotoča na teme, »za katere je gibanje najpomembnejše ali najmočnejše izrazno sredstvo«, pri čemer sooča kontraste, kot so užitek nasproti bolečini ali pravila nasproti zabavi, ne zanima pa jih »ples kot izražanje plesa samega«, nemara abstraktni ples, temveč ples kot izražanje vsakdanjosti in individualnih doživetij.
Plesalec v skupini EN-KNAP je individualist, ki tematizira tako svoje omejeno fizično telo kot subjektivni prispevek k predstavi. Njegovo telo je potemtakem dvojno: primarno (intuitivno, nezavedno) in sekundarno (izučeno, »tehnično«), kot ga razlaga Eda Čufer, oziroma razpeto v vztrajanju na robu med serijo dvojnosti: med disciplino in imaginacijo, fizično vztrajnostjo in omahljivostjo, gravitacijo in lebdenjem, naključjem in svobodo, vzdržljivostjo in možnostjo po mnenju Bojane Kunst. Gib ustvarja iz »naravnih, skoraj elementarnih impulzov«, združuje nadzor nad dogajanjem s spontanostjo, čustvo s konstrukcijo, predvsem pa obvladuje »težko opredeljiva nasprotja«, kot je o predstavi Struna in Želo / Prvi dotik zapisala tuja kritika.
V plesu daje prednost iskrenosti pred tehniko, misli pred gibom, naključju pred vnaprejšnjim konceptom, improvizaciji pred pravili.
Poleg plesalcev, ki jih Kovač izbira na avdicijah (te mu predstavljajo »najpomembnejši del procesa«, plesalci pa praviloma prihajajo iz različnih kultur), je za delovanje skupine pomembna tudi izbira drugih sodelavcev. Na prvem mestu je skladatelj oziroma glasbenik. Improvizacijski in kompozicijski duh skupine pravzaprav vselej raste iz duha glasbe. Šele presek plesalcev in drugih sodelavcev, zlasti skladatelja in glasbenika, omogoči skupini oziroma uprizoritvi zgodbo. John Zorn (Razširi krila (Slon nerodni)), Boris Kovač (Struna in Želo / Prvi dotik), Vinko Globokar (Daleč od spečih psov), Uroš Rojko (Emanatio Protei, Popoln korak?) in drugi so pravzaprav legitimni soavtorji uprizoritev, saj prispevajo k njihovi globinski strukturi. Vendar se Kovač zaveda, da »plesna kompozicija ritmično ne more biti tako intenzivna kot glasbena«, saj je v plesu »družbeni dejavnik premočan«, čeprav se glasba (in glasbenik) v predstavah skupine pogosto izvaja v živo, kot njen dejavni protagonist, izvajalec neke nove, nemalokrat prav družbene koreografije.
Skupina v svojo vizualno strukturo vpleta tudi druge medije, še posebej pomemben je film (v predstavah Zakonitosti Kobre, Daleč od spečih psov, Emanatio Protei idr.); uprizoritev HU DIE denimo črpa inspiracijo iz življenja kitajske filmske dive, uporablja pa tudi montažni strukturni princip (montaža plesnih prizorov v živo). Predstave skupine EN-KNAP so pogosto plesni izvedbi prilagojene multimedijske instalacije. Posebej omenimo še vlogo dramaturgije oziroma dramaturginj (zlasti Ede Čufer) v produkcijah skupine, ki nemara sledi Kovačevi ideji, kako misel reintegrirati v ples – in ples v misel (Jedrt Jež).
Delovanje skupine EN-KNAP v prvih petnajstih letih opiše intenziven, a nezaključen lok, ki se logično podaljša v svoje nadaljevanje s skupino EN-KNAP Group. Sočasna kritika opaža v predstavah skupine EN-KNAP razvoj od »nekakšne literarizacije« in gledališkosti (denimo v predstavi Razširi krila (Slon nerodni)) do »vrnitve k telesu« (Ženja Leiler) kot presečišča fizisa in kulture (denimo v predstavi Zakonitosti Kobre); sam Kovač govori o prehodu od »fenomena giba« k »fenomenu strukture«; nekatere predstave kritika označi kot »bilančne« ali rekapitulacije opravljenega (denimo predstava Popoln korak?), v nekaterih predstavah pa zaznava tudi novosti (denimo angažma dveh tujih koreografov, Julyena Hamiltona in Denesa Debreia, pri ustvarjanju predstave HU DIE, v predstavi S.K.I.N. kritika opazi novost v pristopu k političnim temam, predstavo Neskončna pa Kovač pripravi s korejskimi plesalci. Nekateri plesalci skupine (Maja Delak, Andreja Rauch in Mala Kline) pripravljajo tudi lastne avtorske predstave.
EN-KNAP je »prva slovenska skupina sodobnega plesa, ki si je realno utrla pot na kompetitivno evropsko tržišče« (Čufer), pri tem pa tudi doma »razvije sodobne koprodukcijske oblike in dobesedno spremeni način razmišljanja o zasebni instituciji na področju umetnosti« (Kunst). Boj za institucionalizacijo ne samo skupine, temveč sodobnega plesa v Sloveniji sploh, je zadnji pomemben segment delovanja skupine EN-KNAP kot take in Kovača osebno. Že od vzpostavitve prve sodobnoplesne skupine, Plesnega Teatra Ljubljana leta 1984, govorimo o »večnih težavah sodobnega plesa v Sloveniji«. V prvih petnajstih letih skupina EN-KNAP deluje brez stalne dvorane, samo s prostorom za vadbo, financirana pa je – s strani mesta in države – projektno. Težave pri izvedbi zahtevnega repertoarja (ob študiju predstav še angažma tujih sodelavcev, več kot dvesto gostovanj v tujini v desetih letih delovanja, organizacija mednarodnih delavnic ipd.) so stalnica, prav tako želje po profesionalizaciji, ki bi omogočala kontinuirano raziskovalno delo v skupini. A če leta 1998, torej desetletje pred realno ustanovitvijo, Kovač še z upanjem govori o repertoarni sodobnoplesni skupini s plesalci na letnih pogodbah, čez pet let že resignirano ugotavlja, da je sodobni ples v Sloveniji prepuščen »naključju individualne iznajdljivosti«, še vedno »na ravni neinstitucionalnih produkcijskih centrov«, in s tem (ne)primerni socialni strukturi.
Skupina EN-KNAP je v prvih petnajstih letih delovanja postala stalnica evropske sodobnoplesne scene ravno s svojim nenehnim gibanjem, gibanjem v (dialektičnih in paradoksnih) nasprotjih.
Če je tuja kritika ob ogledu Kovačevega Sokola presenečeno ugotavljala, da je »new dance zadnje, kar bi danes pričakovali iz Slovenije« (Mackrell), skupina EN-KNAP zanjo tudi čez desetletje predstavlja »eno redkih srednje- in vzhodnoevropskih neodvisnih plesnih skupin, ki je uspešno preživela nove oblike mentalnih in ekonomskih omejitev, ki so zamenjale nekdanji vpliv železne zavese«, torej resnični fenomen. In tu sklenimo zaključek z začetkom: skupina EN-KNAP je v prvih petnajstih letih delovanja postala stalnica evropske sodobnoplesne scene ravno s svojim nenehnim gibanjem, gibanjem v (dialektičnih in paradoksnih) nasprotjih. Na to pa je bolj kot zunanje okoliščine vplivalo njeno sistematično in načrtno delo, njeno izvirno in radikalno »mišljenje plesa«.
EN-KNAP 2007–2020
Leto 2007 pomeni v delovanju plesnega korpusa EN-KNAP nov začetek oziroma prvo veliko prelomnico. V mislih imamo ustanovitev stalne profesionalne sodobnoplesne skupine EN-KNAP Group (EKG). Razlika med obema skupinama ni samo v novem imenu, ki sicer ohranja navezavo na svoj izvor, poudarja pa pomen skupine (torej »Group«). Gre namreč za prvo slovensko sodobnoplesno skupino kot »javno institucijo za sodobni ples nacionalnega in mednarodnega pomena«, kot je o njej zapisala kritičarka Mojca Kumerdej, ki v ustanovitvi vidi »simbolni rez v slovensko plesno sceno« oziroma Dogodek z veliko začetnico. Pravzaprav ustanovitev skupine sledi nekemu procesu strukturiranja Kovačeve kompleksne plesne iniciative, to pomeni ustanovitve zasebnega Zavoda EN-KNAP in sodobnoplesne skupine EKG kot ključne – ne pa tudi edine – manifestacije njegovega delovanja.
Smisel ustanovitve nove skupine, ki predstavlja logično nadaljevanje tako Kovačevega več kot dvajsetletnega umetniškega delovanja kot več kakor desetletnega delovanja skupine EN-KNAP, za njenega ustanovitelja ni več v produkciji posameznih predstav, temveč v uveljavitvi modela dinamične produkcije, katere bistvo je, po Kovačevih besedah, sinergija lastnega izraza s sprejemanjem in artikuliranjem izrazov najvidnejših evropskih pristopov k sodobnemu plesu. Prednosti delovanja take skupine vidi Kovač v kontinuiteti profesionalnega delovanja, v umestitvi sodobnega plesa v zavest gledalcev, v nadgradnji javnega izobraževanja na plesnem področju ter v možnosti motiviranja in stimulacije za drugačno delovanje tako v plesnem kot celotnem nevladnem sektorju.
Če ustanovitev skupine EKG v statusnem smislu pomeni prehod iz projektnega v programsko delovanje (in s tem povezano novo obliko financiranja), pomeni v vsebinskem smislu prehod iz projektnega v repertoarno programiranje. Repertoarni princip omogoča skupini več časa za študij posameznih predstav in nato za njihovo postprodukcijo, svoje delovanje pa lahko organizira na daljši rok in ga v tem času tudi ustrezno kritično reflektira. Nov format skupine s seboj prinese tudi nove vsebine, z drugimi besedami: nova organizacija nujno vpliva tudi na samo poetiko skupine. Če se je v skupini EN-KNAP Iztok Kovač »odrekel« vlogi koreografa in se definiral zgolj kot »koordinator« kreativne sinergije, zdaj vlogi koreografa povrne nekdanji pomen, vendar z dvema bistvenima odklonoma: prvi je ta, da sam postane umetniški vodja skupine, v kateri koreografira samo še občasno, drugi pa se kaže v novem razumevanju delovanja repertoarne plesne skupine. Ključna pri prevrednotenju razumevanja vloge koreografa je definicija njegove »naravne vloge«: uprizoritev, ki metodološko sledi dvema ključnima Kovačevima kreativnima principoma – 3Q in OP – temelječima na naključju, namreč »potrebuje nekoga, ki to naključje kontekstualizira in mu da neki pomen«.
Če se je v skupini EN-KNAP Iztok Kovač »odrekel« vlogi koreografa in se definiral zgolj kot »koordinator« kreativne sinergije, zdaj vlogi koreografa povrne nekdanji pomen.
Koreograf se v delovanje skupine vrne tako rekoč neopazno, predvsem pa skupina ne pomeni več njegovega zaščitnega znaka, temveč je to sui generis. Skupina pomeni skupek individualnih energij, ki se fokusirajo v kolektivnem delovanju. Skupina kot kolektiv lahko enako pozornost kot rezultatom dela oziroma uprizoritvi posveti tudi samemu procesu; pomembno postane njeno vsakodnevno delo, ne zgolj izdelek. Stalna zasedba omogoča tudi ekonomičnejši način delovanja oziroma poslovanja, pravi Kovač, ki v imenu skupine vidi celo »blagovno znamko nacionalnega pomena« na področju sodobnega plesa.
Ob tem je pomembno tudi razširjeno razumevanje plesalčeve funkcije, ki v manipulaciji z naključjem postane ne samo izvajalec, temveč tudi koreograf, dramaturg in režiser lastne predstave. Kovač vidi prednosti skupine, kot je EKG, v soočanju plesalcev z novimi, drugačnimi, nepredvidljivimi situacijami, kar je izjemnega pomena za njihov razvoj. Delovanje skupine po ustanovitvi v resnici dokazuje, da so plesalci EKG sposobni zelo različnih umetniških izrazov. »EKG lahko brez težav izvede kvalitetno delo sodobnega plesa in se spusti v eksperimentiranje z gledališko formo v znamenju izvedbe pod vodstvom premišljenega avtorja,« zapiše leta 2009 kritik Mario Županović. Morda najbolj zgoščeno pa izrazi naravo sodelovanja v EKG plesalka Katja Legin: vidi ga v iskanju ravnovesja med institucionalno strukturo in vsebinsko odprtostjo.
EKG v času od ustanovitve pripelje v slovenski prostor doslej nepredstavljivo »dinamiko poetik« (Kovač) v kombinaciji z močno umetniško vizijo in čvrstim plesalskim jedrom skupine. Vsebinsko išče specifično »naše« vsebine, saj je konkurenca v sodobnoplesnem svetu velika, in to primerne času in pisane na kožo plesalcem.
To pa se lahko zgodi še zlasti po drugi veliki prelomnici v življenju skupine – pridobitvi stalnih prostorov za delovanje. Ob ustanovitvi je EKG še brez stalnega prostora tako za vaje kot za predstave in deluje v asketskih pogojih. Leta 2009 prevzame Zavod EN-KNAP v upravljanje Center kulture Španski borci, ki postane tako matično prizorišče delovanja EN-KNAP Group kot tudi kulturni center v najširšem smislu.
Šele v Španskih borcih se lahko do popolnosti udejanji vizija in smisel skupine, kakršna je EKG oziroma celovitost delovanja Zavoda EN-KNAP.
Ob vsem drugem neplesnem dogajanju postanejo Španski borci center sodobnoplesnega dogajanja v Ljubljani, in to tako s svojo osrednjo produkcijo kot tudi s koprodukcijami, organizacijo gostovanj, plesnih festivalov, tekmovanj, improvizacijskih dogodkov, strokovnih srečanj, vzgojno-izobraževalnih programov ipd.
Pogled na zadnje desetletje – razen prvih dveh let v celoti v Španskih borcih – delovanja EKG je nenavadno pester. Skupina še vedno sodeluje z domačimi in tujimi »klasičnimi« koreografi, kot so Matjaž Farič, Simone Sandroni, Lenka Flory, Claudia de Serpa Soares, Josef Nadj in drugi. Kot koreografi oziroma avtorji uprizoritev se preizkusijo plesalci, npr. Andreja Rauch, Mala Kline, Luke Thomas Dunne, Ana Štefanec Knez. Kovač kot umetniški vodja skupine povabi k sodelovanju gledališke režiserje, npr. Sebastijana Horvata, Tomija Janežiča, Bojana Jablanovca, Ivico Buljana, Matjaža Zupančiča ali Pavola Liško in Kelly Copper iz skupine Nature Theater of Oklahoma, pa tudi filmskega režiserja Saša Podgorška; približno eno produkcijo letno s svojimi plesalci pripravi tudi sam.
Premiere EKG so raznolike tudi po žanrih oziroma formatih, ki presegajo ožje sodobnoplesne okvire in se približujejo kritični kulturno-umetniški produkciji, ki sega tudi v druge kontekste. Tako posebno formo dogodka predstavlja že uvodna, otvoritvena predstava skupine Praznovanje, v kateri je ples samo eden od segmentov bogatega dogajanja, segajočega v širše kulturne, historične, antropološke, folklorne ali biografske kontekste. Predstava Romeo in Publika, izvedena v ambientu zapuščene trgovine, intimno sooča nastopajoče z gledalcem, tako rekoč iz oči v oči, in mu podeli aktivno vlogo. Črtano je metaplesna predstava, ki tematizira kritični avtopoetski samorazmislek tako o sodobnem plesu kot o performansu. V predstavi Kraljestvo za Konja ob profesionalnih plesalcih nastopajo tudi naturščiki, performerji iz različnih okolij, ki prevzamejo Kovačevo metodo organiziranega naključja.
Plesni dogodki Pozor hud Ples! in Pozor, Hud Ples 2: Vrnitev Legend ter Huda mravljica in Hud pesjan so izvirne vzgojno-izobraževalne predstave za mlado občinstvo, prva pa je hkrati tudi svojevrstna rekapitulacija dela skupin EN-KNAP oziroma EN-KNAP Group. Dva plesna omnibusa – 10 min južno in 10 min vzhodno – kasneje sestavljena v enotno predstavo z naslovom 10 min, na odru združita avtorje iz različnih kulturnih in ustvarjalnih okolij (npr. Dalijo Aćin, Jordija Casanovasa, Olgo Pona, Davida Zambrana, Snježano Abramović-Milković, Matjaža Bergerja, Edwarda Cluga, Lászla Hudija idr.), pri tem se polje sodobnega plesa razširi in približa različnim publikam, hkrati pa v posamičnih prizorih poglobi. V predstavi CTRL-ART-DEL se kot avtorji predstavijo člani plesnega ansambla EKG: Gyula Cserepes, Tamás Tuza, Luke Thomas Dunne in Ana Štefanec Knez.
Produkcija TEATER združi kreativne energije EKG in mednarodnega umetniškega kolektiva SUPERAMAS. Mednarodne koprodukcije, npr. s centri, kot so Théâtre de la Ville, Pariz (Francija), steirischer herbst, Gradec (Avstrija), Staatstheater Mainz (Nemčija), Art Center Vooruit, Gent (Belgija), Künstlerhaus Mousonturm, Frankfurt (Nemčija), Szene Salzburg (Avstrija), Tanzquartier Wien, Dunaj (Avstrija), Workshop Foundation, Budimpešta (Madžarska), Zagrebački plesni ansambl, Zagreb (Hrvaška), Bitef teatar, Beograd (Srbija) in domačimi koproducenti (Cankarjev dom, Ljubljana; SNG Maribor; Anton Podbevšek Teater, Novo mesto; Mini Teater, Ljubljana; Pajek – Spider Expand!, Ljubljana) so še vedno pomembna oblika sodelovanja skupine.
Plesalec EKG se naseljuje v prostor plesa z natančnimi, ostrimi rezi. S svojim gibanjem osvaja hkrati dva prostora – prostor lastnega telesnega in prostor odra.
Zasledovalci sreče so ena zadnjih mednarodno odmevnih produkcij EKG, ki jo je pripravila v sodelovanju z Nature Theater of Oklahoma oziroma vodjema gledališča Pavolom Liško in Kelly Copper. V njej se pokažejo še neodkrite odlike članov EKG: tipizirana igra (v teksaški angleščini), kabarejske veščine, smisel za humor. Poseben projekt sta tudi Set and Reset / Ponastavitev in Canard pekinois / Mračna zveza, avtorjev skupine Trisha Brown Dance Company in Josefa Nadja. V prvem delu plesnega večera plesalci rekonstruirajo legendarno delo Trishe Brown, v drugem pa koreograf Josef Nadj na novo postavlja svojo inavguralno koreografijo. Oba dela pomenita vrnitev v plesna osemdeseta, a z izostritvijo plesalcev skozi lečo sodobnosti.
V kratki digresiji poskusimo opredeliti plesno inovacijo EKG. Plesalec EKG se naseljuje v prostor plesa z natančnimi, ostrimi rezi. S svojim gibanjem osvaja hkrati dva prostora – prostor lastnega telesnega in prostor odra. Podaljški plesnih linij se vpletajo tudi v razmerja sveta okrog odra, vendar nanje ključno ne vplivajo. Gib plesalca ni več gib preživetja, temveč logičnega podvajanja življenja, multiplikacije njegovih segmentov do roba odra, registracije njegovih trkov, odbojev, križanj. Ples EKG telo prevaja v trak, pravzaprav poltrak z jasnim središčem in zabrisanim iztekom. Plesalec svojo telesnost brezkompromisno vpisuje v horizontalne in vertikalne ploskve odrskega volumna, ki ga z gibanjem pravzaprav šele konstruira. Pri tem ga vodi čvrsta volja po vztrajanju in prepričanje, da je trak končen, ploskev upogljiva, prostor osvojljiv.
To je ples, ki ga ne more ustaviti nobena sila od zunaj, ples, ki razločno misli tako svoj pretekli kot prihodnji korak, med obema pa se je sposoben odlepiti od tal in svobodno zalebdeti v praznini.
Z zgoraj povedanim se zaokrožuje, ne pa tudi zaključuje plesna vizija Iztoka Kovača. Od napovedanega ostaja nerealizirana še želja po stalnih zaposlitvah članov skupine, primerljivih tistim v dveh slovenskih baletnih ansamblih (SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Opera in Balet Maribor), po formiranju 20-članskega ansambla in ustanovitvi plesnega ansambla mladih plesalcev. EN-KNAP Group tudi še ni javni zavod na področju sodobnega plesa, kar bi v njegovo delovanje vneslo nujno potrebno stabilnost in možnost načrtnega delovanja. Po drugi strani pa bi popolna institucionalizacija nemara tudi kako drugače vplivala na »demonski plesni tempo« skupine oziroma tiste prednosti njenega razvoja, ki so v teh letih postale že njen prepoznavni znak. Čeprav stanje na področju sodobnega plesa v Sloveniji še ni »tako kot v Franciji in Nemčiji«, kot je nekoč razmišljala plesalka Claudia de Serpa Soares, pa je delovanje skupine EN-KNAP Group ter njenih predhodnikov slovenski sodobni ples brez dvoma dokončno vpisalo v zavest domače kulturne javnosti in hkrati zarisalo na plesni zemljevid sveta.