En–Knap & Fabien Prioville

Plešoči pogledi

60 min

#na voljo za gostovanje#koprodukcije

2023

Plešoči (p)ogledi so potopitvena plesna izkušnja, ki premika meje realnosti in virtualnosti skozi medij VR plesnih filmov. Telo občinstva postane posrednik, ki povezuje virtualni svet, ki ga občinstvo vidi skozi VR naglavno opremo, in fizično realnost, ki jo čuti, sliši in voha. Plesalci v živo izrabljajo prostor okrog VR občinstva, med obojimi vznika interakcija, ki jih veže nase, premošča dve ločeni realnosti in ustvarja resnično transformativno plesno izkušnjo.

Kdo pleše plesalce? Kdo gleda gledalce? Kdo pleše, kdo gleda?

Fabien Prioville je ponovno v objemu virtualne resničnosti. Za razliko od Rendez-Vous (2018) sta zasedba in občinstvo, tisto z naglavno opremo, potopljena v čisto virtualnost, ne vsakdanjost, stroge, vseeno igrive samostojne koreografije, iz katere vznika interaktivnost, kot bi Pina Bausch oživela kot video igra. A interaktivnost še ni vsa participacija. Medtem ko virtualnost objame (p)ogled, se telo odpre participaciji, brez napora. Participacija participira telo. Plesalci v živo se odzivajo na participacijo, gibi na odru, ki jih spodbuja niz VR plesnih filmov, spodbujajo gibe na odru, vzpostavijo skupni fizični jezik, ki preide v igrivo, vseeno strogo samostojno koreografijo. Kolektivno utelešenje briše ločnice med občinstvom in plesalci in ustvarja transformativno izkušnjo onkraj uprizoritve. Ali telo, (p)ogled, resničnost potrebuje suverenost? Ali kolektivnost potrebuje suverenost telesa, (p)ogleda, resničnosti?

←

→

Večinoma me zanima tehnologija, ki jo imajo ljudje v rokah. To postaja že poklic. Kako tehnologija vpliva na naše življenje, naše odnose? Če v središče postaviš, kaj ljudje uporabljajo, ne kaj vedo, se nenadoma dotakneš drugačnega občinstva.

Fabien Prioville

Virtualni plesalci plešejo. Fizični gledalci gledajo virtualne plesalce. Virtualni plesalci gledajo fizične gledalce. Fizični gledalci plešejo. Fizični plesalci gledajo fizične gledalce, ki gledajo virtualne plesalce, ki gledajo fizične gledalce. Fizični plesalci plešejo. Fizični gledalci gledajo fizične plesalce, ki gledajo fizične gledalce, ki gledajo virtualne plesalce, ki gledajo fizične gledalce. Virtualni plesalci plešejo. Fizični gledalci plešejo. Fizični plesalci plešejo.

Potopitev v virtualni prostor z naglavnimi prikazovalniki omogoči (p)oglede virtualne, posnete koreografije, obenem onemogoči (p)oglede fizičnega prostora, a razpre virtualne (p)oglede misli in telo v spontano, fizično koreografijo v prostoru. Interaktivnost med virtualnimi plesalci in fizičnimi gledalci z naglavnimi prikazovalniki se veže na interaktivnost med fizičnimi plesalci in fizičnimi gledalci brez naglavnih prikazovalnikov. Prek interaktivnosti in potopitve vznika iz virtualne, posnete koreografije spontana, fizična koreografija, dejansko hibrid ali sinteza obeh, ki briše mejo plesalec-gledalec.

Občinstvo pleše, a pleše, tako da se mu ples zgodi, ples pleše občinstvo. A še preden pleše občinstvo, plešejo (p)ogledi, tako da prehajajo, uhajajo iz resničnosti v resničnost, iz virtualnosti v dejanskost, telesnost. Plešoči (p)ogledi pogojujejo plešoče občinstvo. Virtualnost ni nasprotje, virtualnost je pogoj. Virtualnost (p)ogledov je realnost onkraj tehnologije. Kaj to govori o tehnologiji? Tehnologija odtuji, kolikor odtuji način, kako se jo rabi. Vsaj ko gre za 'plešoče (p)oglede', je očitek tehnologiji, da smo zaradi nje 'skupaj sami oz. sami skupaj', ničen, smo 'skupaj skupaj'. Bližina.

mediji

Predstava Plešoči (p)ogledi izjemno jasno zazna tisto potezo virtualne resničnosti, ki ljudem sproža največje nezaupanje ali strah: namreč, njeno sofistično zmožnost, da manipulira s pomenom in uvaja občutek lažne svobode (saj prekine vez med vidom in »objektivnim svetom«, s čimer zaustavi prirojeno organsko sintezo našega čutno zaznavnega sistema). Poleg tega, da virtualno tehnologijo uporabi na izjemno izviren način, se dotakne nekaterih intuicij o pojmovanju svobode v kontekstu sodobnega neoliberalizma. V sledeh predstave je moč zaslediti idejo, ki jo v svoji knjigi Psychopolitics razvije filozof Byung-Chul Han: namreč, da »v neoliberalizmu tehnologije moči privzamejo subtilne oblike. Posameznika se ne polastijo neposredno, ampak zagotovijo, da ponotranji odnose moči in jih naknadno interpretira kot svobodo.

Jaka Bombač, Neodvisni

biografije

Fabien Prioville je končal študij na Centre national de danse contemporaine (Cndc) v Angersu. Delal je z Édouardom Lockom in njegovo zasedbo La La La Human Steps v Montrealu, preden se je pridružil Philippu Blanchardu v Stockholmu. Leta 1999 je postal član plesne hiše Tanztheater Wuppertal Pina Bausch in nastopal v repertoarju, na primer, v Cafe Müller. Prav tako je nastopal v filmih, na primer, v Govori z njo (2002) Pedra Almodovarja in v Pini (2011) Wima Wendersa. Od leta 2006 dela kot samostojni plesalec in koreograf, sodeloval je z imeni, kot so Josef Nadj, Davis Freeman, Louise Lecavalier, Shutaro Oku, Hauschka, Tetro+A, Chris Cutler ali Michiel van Erp. Leta 2010 je ustanovil svojo plesno zasedbo in postal član plesne mreže iDAS NRW. Poslej je ustvaril več kot eno produkcijo na leto in uprizoril večino svojih del v Tanzhaus NRW v Düsseldorfu. Od virtualne resničnosti in sodobnih tehnologij do raziskovanja globoko osebnega in čustvenega tkiva v vseh nas, delo njegove zasedbe obsega različne medije. Večji festivali, kot so Lyon Dance Biennial in Festival Tokyo ali Open Look St. Petersburg, prav tako Tanztheater Wuppertal Pina Bausch, so sodelovali z zasedbo pri razvoju VR plesnih filmov za prizorišča in festivale.

kolofon

Konceptualna zasnova in koreografija Fabien Prioville

Plesalci in izvajalci En–Knap Group (Núria Capella, Mattia Cason, Tina Habun, Davide Lafabiana, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini) – nastopajo v živo, fabien prioville dance company (Francesca Ciaffoni, Anna Süheyla Harms, Evan Schwarz, Tijana Prendović) – nastopajo v VR formatu

VR kamera in montaža Christoph Vogel

VR montaža Omar Ismail

Dramaturgija Annette von Keudell

Oblikovanje svetlobe Špela Škulj

Kostumografija Katarina Markov (Atelje d.o.o.)

Maska in pričeska Empera, Vanja Djuran

Fotografija in video Lin Gerkman

Produkcija En–Knap & fabien prioville dance company

Zavod En–Knap

Ustanovitelj in umetniški vodja Iztok Kovač

Poslovna direktorica Marjeta Lavrič

Vodja financ Julija Travančić

Izvršna producentka Karmen Keržar

Vodja vaj En–Knap Group Ana Štefanec Knez

Komunikacijski strateg in urednik Dražen Dragojević

Vodja komuniciranja in ustvarjalnih vsebin Valerija Intihar

Oblikovalec Marko Damiš

Koordinatorka in organizatorka programa Katja Gabrijelčič

Tehnični koordinator Jaka Šimenc

Tehnična ekipa Omar Ismail, Leon Curk, Hotimir Knific, Gal Škrjanec Skaberne, Špela Škulj

Program Zavoda En–Knap in Centra kulture Španski borci (ki ga upravlja Zavod En–Knap) finančno podpirata Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Program fabien prioville dance company finančno podpirajo Ministrstvo za kulturo in znanost Zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija, Oddelek za kulturo Mesta Düsseldorf, Fundacija Sparkasse Düsseldorf in Oddelek za kulturo Mesta Wuppertal.