En–Knap & Iztok Kovač

OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost)

55 min

#repertoar en–knap group

2012

»Plesni koncert« OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost) izhaja iz Okteta, šestnajstminutnega glasbenega bisera Igorja Stravinskega iz leta 1923. Gre za izrazito strukturno kompozicijo brez pripovedne vsebine, ki jo je skladatelj sam opisal kot »suho, hladno in prozorno, kot izredno suh šampanjec«. Iztok Kovač v predstavi OTTETTO to izjemno glasbeno delo koreografsko razgrajuje, analizira in ponovno sestavlja ter ga prevaja v jezik giba in vizualne podobe.

Gibalni jezik plesalcev En–Knap Group izhaja iz analize posameznih instrumentalnih partov Stravinskega Okteta. Ob tem poudarja abstraktno strukturo kompozicije in jo hkrati odtujuje. Gibanje plesalcev je pogosto podrejeno strogemu periodičnemu ritmu metronoma, ki prikliče prisotnost dirigenta. V OTTETTU je kompozicijo mogoče metaforično razumeti kot glasbeno partituro za gledališče, čeprav kot taka nikoli ni bila zamišljena.

8 Swings for His Highness

←

→

Koreograf z različnih perspektiv obravnava odnose, ki jih sodelujoči umetniki vzpostavljajo s kompozicijo. Predstava tako združuje odzive dirigentke, osmih glasbenikov, petih plesalcev in ekipe vizualnih umetnikov. Njihovi individualni odzivi se prepletajo s skupinskimi sekvencami in širijo konvencionalno izvedbo izvirnega dela ter jo preoblikujejo v osemdelno strukturo za štirinajst izvajalcev.

Oktet Stravinskega je zasnovan v obliki klasičnega sonatnega cikla za nenavadno zasedbo pihal in trobil. Skladatelj v njem izhaja iz kompozicijskih postopkov baročne in klasicistične glasbe ter formalno jasnost povezuje s sodobnimi harmonijami in ritmično kompleksnostjo. Iz tega nasprotja nastaja učinek potujitve (Verfremdung), ki zaznamuje enega od začetkov glasbenega neoklasicizma.

Ob krstni izvedbi je delo naletelo na začudenje in bilo nemalokrat razumljeno kot provokacija ali slaba šala. V predstavi OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost) partituro v živo na odru izvaja ansambel Akademije Branimirja Slokarja pod vodstvom Žive Ploj Peršuh. Koreografija ter premišljeno oblikovana vizualna podoba, ki jo sestavljajo video, scenografija in svetloba, Stravinskega prelomno delo ponovno osvetlijo iz sodobne perspektive. OTTETTO ga ne obravnava kot zgodovinski artefakt, temveč razkriva njegovo še vedno živo in presenetljivo sodobno umetniško relevantnost.

kontekst

»Ples postane matematika, glasba ples, vizualni elementi glasba, koreografija partitura, note plesalci, inštrumenti scenografija ... V mreži vseh teh glasbenih, koreografskih in vizualnih principov, ki težijo k analogiji – k matematični enačbi in strukturi, prej kot h kontrastnosti, ki je privlačnejša in enostavnejša pot – se vzpostavljajo odnosi in razmerja med vsemi elementi predstave. Odnos glasbenikov do dela, ki ga izvajajo (in se ogibajo interpretaciji), odnos plesalcev do vizualnih elementov, razmerje dirigentke do glasbenikov, do partiture in plesalcev.«

Mirta Zajc, Uprizarjanje Okteta: čas, potujitev in odnosi

»… Glasbeni substrat celotnega večera je povezan z Oktetom Stravinskega, ki pa v svoji »izvirni«, nepotujeni različici nastopi šele ob koncu, kot nekakšen finale, krona zgodovinskega spomina … Tako glasbeni delež predstave govori z nekakšnim »novim« neoklasicističnim jezikom: tudi Stravinskemu se je mogoče približati trezno, z objektivno, ohlajeno glavo, ohraniti njegove zdaj že zgodovinske metode, a jih hkrati potujiti z jezikom sedanjosti.«

Gregor Pompe, Stravinskijev neoklasicizem: naprej s pogledom, uprtim v preteklost

mediji

Koreograf Iztok Kovač v svoji obenem ostri in igrivi analizi kompozicije Oktet ne slavi dediščine Stravinskega, temveč napredek, posledice in razvoj, ki jih je skladateljev Oktet vnesel v glasbo vse do današnjih dni. Predstava slednje vnaša s plesom in svobodo plesnih gibov kot vodilnim medijem. Kovačev povratek iz študijskega potopa v globine prejšnjega stoletja je pravi balzam.

Arnd Wesemann, Tanz

OTTETTO bi cenil sam Stravinski! Vse v predstavi je mojstrsko prepleteno, Kovačeva vizija je kompleksna in izvirna, kot smo lahko doživeli že v njegovih kultnih plesnih filmih, še zlasti v Domu Svobode ... Magična koreografija prepriča tako kritike kot občinstvo, kar je v sodobnem plesu redkost. ... Kar Kovača razkrije kot mojstra koreografije, so skupinski deli. V enem od segmentov glasbeniki prevzamejo vlogo inštrumentov, toda končni vrhunec je veliki finale: glasbeniki so razporejeni ob straneh vzdolž odra, pet plesalcev se giblje v središču in med njimi pet luči niha v vse smeri - popoln kaos, iz katerega po vsej logiki nihče ne bi smel iziti cel, toda vsi to storijo z nasmeškom. Absolutna lahkost. Vse je na svojem mestu pri Iztoku Kovaču in En–Knap.

Katarína Zagorski, SME Newspaper

Zanimivo in kompleksno sodelovanje umetnikov različnih časov in miljejev se izkaže kot plodno, virtuozno, estetsko in odrsko izjemno učinkovito plesno, glasbeno, likovno in scensko delo. V njem so si ustvarjalci … dopustili svobodo vseh mogočih bremen in premestitev pomenov, tako na materialni kot na miselni ravni. In uspelo jim je.

Petra Tanko, Radio Slovenia 1

Oziraje se na Kovačev razmislek o glasbi in njenem razmerju z gibom je to njegova doslej najbolj temeljita in kompleksna predstava. … Podobno kot je Stravinski morda naslavljal svoje predhodnike, kot se sedanjost lahko sporazumeva s preteklostjo in nemara Iztok Kovač naslavlja ne le ruskega komponista in glasbo nasploh, ampak tudi samega sebe s točke napetosti, na kateri se je njegovo dosedanje delo sprostilo in se s sledmi preteklosti spodvilo v uprizoritveni novum.

Mojca Kumerdej, Delo

Koreograf Iztok Kovač je, tako kot smo že vajeni pri njegovih dosedanjih plesnih stvaritvah, študijsko kompleksno in docela multimedijsko pristopil k skladateljevemu Oktetu, ni se zadovoljil le s plesno-glasbenim sožitjem ali celo gradil na kontrapunktih skladbe. Kovač je Oktet Stravinskega enakovredno umestil v odrski prostor, ga materializiral v sodobnih plesnih ter vizualnih praksah, tako da glasbena partitura v njegovi koreografiji postane oprijemljiva, dobesedno vidna in slišna, in je del večplastne umetniške celote. Šestnajstminutno skladbo je Kovač razčlenil in jo plemenitil z odrskimi efekti, glasbenimi variacijami in plesnimi vhodi do te mere, da celotna uprizoritev teče eno celo uro. ... OTTETTO je možno razumeti tudi kot Kovačev dialog s Stravinskim, kot njegovo preverjanje skladateljeve vizionarske sodobnosti in preizkušanja, koliko je ta skoraj devetdesetletna skladba še aktualna za današnji čas. ... Dobro pripravljen profesionalni plesni ansambel EnKnapGroup pod vadbenim vodstvom plesalke in koreografinje Tanje Skok si je na koncu, tako kot vsi izvajalci te predstave, prav gotovo zaslužil odmevni aplavz prepolnega gledališča.

Daliborka Podboj, Paradaplesa

Devetinosemdeset let stara skladba Oktet, ki je v glasbo vpeljala neoklasicizem ter strukturalno razmišljanje, je očitno aktualna še danes. Iztok Kovač je dobrih 16 minut dolgo kompozicijo analiziral, rekonstruiral in vizualiziral v sodelovanju z dirigentko Živo Ploj Peršuh in muzikologom Gregorjem Pompetom, ki je pripravil kompozicijske dopolnitve. Predstava je izziv za vse, še posebej glasbenike in plesalce, ki so morali poleg doslednega izvajanja namenjati pozornost še zahtevnemu oblikovanju medsebojnih odnosov. Ker gre v izhodišču vendarle za plesni projekt, velja kljub celostno gledano dobri izvedbi še dodatno izpostaviti EnKnapGroup.

Tina Šrot, Pogledi

biografije

Iztok Kovač je koreograf in ustanovitelj En–Knap. Po mednarodnem uspehu svojega solističnega dela Kako sem ujel Sokola (1991) je postal ena ključnih osebnosti razvoja slovenskega sodobnega plesa. Ustanovil je En–Knap Group, prvi stalni ansambel sodobnega plesa v Sloveniji, danes pa je umetniški vodja En–Knap in Centra kulture Španski borci. Njegova dela že več kot tri desetletja gostujejo na mednarodnih odrih. Njegovo umetniško delovanje obsega tudi šest plesnih filmov, mednarodno pedagoško delo, gostujoče koreografije in režijo večjih nacionalnih dogodkov v Sloveniji. V času pandemije covida-19 je zasnoval projekt Stage360, v okviru katerega razvija plesna dela v virtualni resničnosti.

kolofon

Idejna zasnova, koreografija Iztok Kovač

Soustvarjanje in izvedba Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Ana Štefanec, Tamás Tuza

Glasba Igor Stravinsky, Oktet, 1923

Dirigentka Živa Ploj Peršuh

Glasbeniki (Festine Ensemble) Kaja Lešnjak (flavta), Jože Kotar (klarinet), Arpad Balasz Piri (fagot 1), Peter Stadler (fagot 2), Jure Gradišnik (trobenta 1), Luka Ipavec (trobenta 2), Mihael Šuler (pozavna 1), David Kajič (pozavna 2)

Kompozicijske dopolnitve Gregor Pompe

Vizualna podoba Komposter

Oblikovanje svetlobe Jaka Šimenc

Scenografija Jaka Šimenc, Komposter, Iztok Kovač

Kostumografija Valter Kobal

Izdelava kostumov Katarina Škaper

Glasbeno svetovanje Gregor Pompe

Kompozicija Allegro con moto Komposter

Izbor besedil Mirta Zajc, Iztok Kovač

Pripovedovalci Luke Thomas Dunne (slovenščina in angleščina), Faris Endris Rahoma (nemščina), Žiga Golob (slovenščina), Marko Simšič (angleščina), Nada Vodušek (slovenščina)

Besedilo Mojca Kumerdej, Gregor Pompe, Mirta Zajc

Fotografija Andrej Lamut, Miha Fras

Posebna zahvala Alenka Bagarič, Aljaž Beguš, Honne Dohrmann, Akira Hasegawa, Marjeta Lavrič, Alenka Nahtigal, Drago Ivanuša, Franc Kosem, Tomaž Sevšek, Ravil Sultanov, Julij Zornik, Margareta Weiss

Produkcija Zavod En–Knap

Partner Društvo ustvarjalcev sodobne slovenske kulture – Delavnica

Zavod En–Knap

Ustanovitelj in umetniški vodja Iztok Kovač

Izvršna producentka Karmen Keržar

Vodja gostovanj Marjeta Lavrič

Vodja vaj En–Knap Group Tanja Skok

Vodja financ Julija Travančić

Vodja odnosov z javnostmi Marija Zidar

Oblikovalki nejaaka

Koordinatorka in organizatorka programa Katja Gabrijelčič

Tehnična asistenca Luka Curk, Omar Ismail

S podporo: Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo