Cankarjev dom
Mit o ljubezni onkraj smrti, ki že od antike navdihuje številne umetnike, ima tudi senčno stran. V veliki večini njegovih upodobitev je Orfej prikazan kot osrednja figura, Evridika pa zgolj kot njegova tiha in pasivna spremljevalka. Pesnica in dramatičarka Urša Majcen v novi interpretaciji mit postavi na glavo in v njegovo središče postavi Evridiko. Je vrnitev v svet živih zanjo res rešitev? Jo je kdo vprašal, ali si tega sploh želi?
Evridika Urše Majcen posreduje jasno sporočilo: ne želi več sodelovati v igri, ki jo vodi Orfej, izstopila bo iz vloge, ki od nje zahteva pasivnost in molk, prekinila bo zgodbo žrtvovanja za mit trpečega in vsemogočnega umetnika. Z drugimi besedami: ostala bo mrtva. Tako se odloči z mislijo na vse ženske, ki so kadar koli izgubile svoj glas ali življenje v imenu ljubezni ali umetnosti. Orfej v podzemlju ne naleti več samo na mitološka bitja, temveč tudi na tri zgodovinske osebnosti. Svet mrtvih je za pisateljico Virginio Woolf, pesnico Sylvio Plath in dramatičarko Sarah Kane – tako kot za Evridiko – prostor iskanja lastnega prostora in osvoboditve družbenih vlog. Vlog, ki so jih za življenja dušile, omejevale in jih tudi spodbudile k podobni odpovedi, kot jo pri Urši Majcen izreče in osmisli Evridika.
Evridikina zavrnitev mita ni destruktivna, temveč refleksivna in emancipatorna. To v pogovoru s Perzefono naposled spozna tudi Orfej, ki na mit pogleda z novimi očmi. Zave se, da svoje velike ljubezni, zaradi katere se je odpravil v podzemlje, ni nikoli zares spoznal, ker je ni opazoval ali ji prisluhnil, predvsem pa doslej ni razumel, da želi imeti lasten glas in ne biti samo navdih za njegovega. Evridika ga tokrat pripravi do tega, da se zave svoje zablode ter preneha ponavljati stare in davno preživete vzorce družbenih odnosov.
V novi besedilni interpretaciji Urše Majcen in glasbeni partituri Saša Vollmaierja znani mit Orfej in Evridika izpišeta in uglasbita na novo. V režiji Jana Krmelja in koreografiji Iztoka Kovača se uprizoritev na presečišču različnih medijev ukvarja z uprizarjanjem smrti in življenja po njej. V uprizoritvi, v kateri sodeluje številčen ansambel igralk in igralcev MGL ter plesalk in plesalcev kolektiva En–Knap, se nenazadnje razpre tudi vprašanje razmer na planetu, ki zaradi podnebnih sprememb in kataklizem vseh vrst že spominja na mitološko podzemlje. Bi se imela Evridika kam vrniti, tudi če bi si tega želela? In s čim vse je treba prekiniti, da bi ljubezen, umetnost in življenje na Zemlji sploh lahko preživeli?
Bolj natančen naslov bi bil Orfej in Evridike, saj gre za tri ženske, ki so se ubile in katerih pisanje so objavili, izdali, prodali, s pohvalami obdali in jih tako ohranili moški … ki so se na poti iz spodnjega sveta ozrli nazaj. Tri genialne, depresivne (klinično depresivne) ženske, pisateljice Virginia Woolf, Sylvia Plath in Sarah Kane. Se Orfej ozre, da bi Evridiki preprečil, da še naprej piše?
– Svetlana Slapšak
Ko Evridika Urše Majcen reče, »ne bom se rodila, da lahko spet umrem«, svet zastane. Svet zmrazi. Nihče se ne znajde. Kaj se dogaja. Slišati je vzdihe osuplosti. Ljudem se od začudenja odpirajo usta. V zraku pa polno raznih delcev. Naravnost v pljuča. Od koder pride glas. Mar je res rekla, kar je rekla? Je pred nami resnično prekinitev sodelovanja? Kako vendar to misli, ne bom se rodila?
– Nina Dragičević
Zgornji svet gori, pri čemer gre za besedno in pomensko poigravanje: zaradi podnebnih sprememb povzročenih požarov, podobe gorečega pekla, pa tudi vsesplošne humanitarne krize sodobnega sveta. Had tako ni več le spodaj, ampak je glas – glas tistih, ki trpijo (najprej zgoraj, nato spodaj) – in njihovih usod, ki so ostale zamolčane in neizrečene. Zgornji svet je opustošen, prazen in nesmiseln, lahko bi rekli distopičen, čeprav je še kako realen.
– Ula Talija Pollak
V tradicionalnem branju mita Orfej Evridiko pogubi s pogledom, s katerim se tik pred mejo dežele živih ozre k njej, da bi preveril, ali mu res sledi. V tokratnem branju bi lahko po analogiji torej Orfejev pogled razumeli kot za Evridiko odrešujoč, a s pomenom nabit in skrajno metaforičen: ko jo Orfej končno zares vidi, je ne more več imeti. Ko jo prepozna kot celovito osebo, ona uide iz dosega njegovega posedovanja.
– Ajda Bračič
»Ostala bom mrtva, ker ne moreš prebuditi mrtvih …« Njene besede niso klic po rešitvi, temveč jasno sporočilo: ne bom več sodelovala v igri, ki jo vodi Orfej, ne bom več del mita, ki od mene zahteva raztelešenje in molk. Njena zavrnitev starega se prepleta z utrjevanjem vezi med »sestrami« – junakinja ubesedi trpljenje žensk, ki so izgubile glas ali življenje v imenu ljubezni, umetnosti ali zaradi družbenih pričakovanj.
– Alja Adam
26. jan.19:30 / 27. jan.19:30 / 28. jan.19:30 / 29. jan.19:30 / 30. jan.19:30 / 2. feb.18:00 / 3. feb.19:30 / 4. feb.19:30
Povezava do informacij o sedežnem redu in vstopnice
Avtor glasbe: Sašo Vollmaier
Režiser: Jan Krmelj
Dramaturginja: Petra Pogorevc
Koreograf: Iztok Kovač
Scenograf: Lin Japelj
Kostumografka: Brina Vidic
Oblikovalci zvoka: Sašo Dragaš, Matej Čelik, Grega Troha
Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak
Avtorja priredbe besedila: Jan Krmelj, Petra Pogorevc
Avtor aranžmajev in korepetitor: Sašo Vollmaier
Lektorica: Klasja Kovačič
Perzefona: Nataša Tič Ralijan
Virginia Woolf, Sylvia Plath, Sarah Kane: Ajda Smrekar
Evridika: Lena Hribar Škrlec
Orfej: Matic Lukšič
Haron: Filip Samobor
Kerber: Lara Wolf k. g.
Tantal: Gregor Gruden
Sizif: Joseph Nzobandora Jose
Ixion: Gal Oblak k. g.
Zbor: Veronika Železnik k. g., Filip Štepec k. g., Carolina Alessandra Valentini, Tina Habun, Matija Franješ, Fiona Macbride, Nika Zidar, Mattia Cason
Had: Sašo Vollmaier
Koprodukcija: Cankarjev dom, Mestno gledališče ljubljansko
Vodja predstave; Katja Komatar (CD)
Vodja vaj (ansambel En–Knap): Ana Štefanec Knez
Oblikovalec svetlobe: Matjaž Bajc (CD)
Oblikovalec zvoka: Matej Čelik (CD)
Oblikovalca videa: Jan Vihar in Jure Videnič (CD)
Lučni tehniki: Marko Kovač, Etien Šalgaj, David Cvelbar, Aleksander Plut (CD)
Odrsko-scenski delavci: Lenart Japelj, Matej Grzetič, Blaž Tičar, Nejc Faganel (CD)
Rekviziterja: Luka Majkić in Žak Žan Martinjak (MGL)
Frizerka in maskerka: Sara Dolenec
Garderoberki: Nika Dolgan in Dijana Đogić (MGL)
Asistent oblikovalca zvoka: Jure Žigon (CD)
Tehnični vodja CD: Samir Botonjić
Tehnični vodja MGL: Janez Koleša
