En–Knap & Sebastijan Horvat

Hidra

70 min

#repertoar en–knap group

2022

Hidra je epilog trilogije Cement, ki so jo omenjeni avtorji v enem letu ustvarili in predstavili javnosti v Zagrebu, Beogradu in Ljubljani. Tri gledališke predstave so navdihnile Cement Heinerja Müllerja in predstavljajo tri različne pristope k podobnim temam, kot so odnos med intimnimi in družbenimi odnosi, ljubezen in revolucija, nedokončani proces emancipacije ter politika spomina. Predstava prav tako obravnava iste teme in izhaja iz istoimenskega fragmenta iz Cementa. Čeprav tega fragmenta v besedilni obliki ni mogoče najti v trilogiji gledaliških predstav, je pomemben ne le za vsako od treh predstav, temveč tudi za cikel kot celoto.

V tem fragmentu, ki bi ga danes prehitro lahko opredelili kot postdramskega, lahko prepoznamo odmev problemov, s katerimi se je nemški pisatelj in režiser Heiner Müller nedvomno soočal v času zgodovinskega zastoja, v katerem se je znašel svet pred padcem Berlinskega zidu. Na eni strani razkriva skoraj popolno kontinuiteto družbene elite iz nacističnega obdobja – vzpon neonacizma, finančnega sektorja in preprognih bombardiranj kot napoved časa, v katerem živimo danes – na drugi strani pa mit socialističnega junaka delavskega razreda in revolucije.

Junaki brez svoje zgodbe.

Če bi dramo Cement Heinerja Müllerja brali kot dobesedno priredbo romana Fjodorja Gladkova, bi pomislili, da gre za nedokončano besedilo. Avtor ponuja več morebitnih zaključkov, vendar veliko število dogodkov odvrača pozornost od glavne pripovedi, k čemur vsekakor pripomorejo tudi dolgi deli besedila, napisani po starodavnih motivih, ki bi jih danes prehitro opredeliti kot postdramske. Vendar Müllerjev Cement (na srečo) ni navadna priredba, temveč predstavlja pogovor dveh avtorjev in hkrati tudi dveh časov, ki sta predmet njunega pisanja. Müller je očitno imel povsem drugačen vpogled v usodo sovjetskega emancipatornega projekta, ko je svoj Cement pisal leta 1972 v vzhodnem Berlinu, v primerjavi z Gladkovim, čigar roman je bil prvič objavljen leta 1925 v Sovjetski zvezi, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je resignacija osnovni ton njegovega odziva. 

Kljub vsem težavam, požrtvovanju in brezupju je tudi pri njem v ospredju nujnost boja za osvoboditev človeka. Njegov odgovor na izvirno besedilo torej ni v sami pripovedi ali morebitnem ideološkem razhajanju, temveč v samem jeziku – citatnosti, razdrobljevanju osnovne pripovedi in njegovi samoreferenčnosti (vključevanju lastnega avtorskega položaja). Müllerjev jezik predstavlja napoved postmoderne eksplozije v gledališču, ki je postala že očitna na drugih, manj konservativnih umetniških področjih. Svojo najčistejšo in najmočnejšo obliko je dobil v fragmentu Heraklej 2 ali Hidra. Ravno ta fragment je izhodišče našega dela na predstavi Hidra z EKG v Ljubljani.

Takšen fragment, izvzet iz okvira drame, ni obravnavan kot fragment iz velike zgodbe o tovarni cementa, ljubezni Daše in Gleba Čumalova ter njunih rojakih, ki skušajo preživeti lakoto, državljansko vojno in ohraniti revolucijo živo. Predstava Hidra seveda veliko izgubi, saj velik del pomena, ki ga ima tako odprto besedilo, nastane ravno v "sporu" z zelo natančno zastavljeno glavno pripovedjo. Vendar je besedilo kljub temu obravnavano kot samostojna celota in kot tako še naprej navdušuje ne samo s svojim ritmom, jezikom, asociativnim in poetičnim bogastvom, temveč tudi zaradi intelektualnega poguma, ki ga je avtor potreboval za soočenje s svojim časom, ki je bilo v brezizhodiščnem položaju. Ko smo se pogovarjali o četrti predstavi po Cementu, v kateri bi se osredotočili samo na ta fragment, nam je bila zamisel o plesni predstavi povsem naravna. 

Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za zgodbo, in sicer zgodbo o (antičnem) junaku, je Hidro mogoče obravnavati kot prostor onkraj toka časa – kot pokrajino, sliko, ki utripa z neko svojo notranjo dinamiko in vabi, da se skupaj soočimo z usodo glavnega junaka in (morda celo bolj) s prostorom, ki se odpira pred njim, okoli njega, pod njim in v njem. Igra, h kateri vabi besedilo, je v veliki meri povezana s preusmerjanjem pozornosti – s pripovedi, torej z enega vsiljenega zornega kota, v središču katerega je junak, na prostor, v katerem vse podrobnosti nenadoma postanejo enako pomembne. Zgodba se pojavi in spet izginja v vse večji zmešnjavi pesniških podob, za katere se zdi, da govorijo bolj o sedanjem trenutku kot o času, v katerem je besedilo nastalo. Prisoten je občutek, da to besedilo zares opisuje čas, v katerem tehnokratska moč, ki se vse bolj oddaljuje od neposrednega vpliva ljudi, ki jim vlada, temelji na dejstvu, da je resničnost (pogojena z vedno hitrejšim pretokom informacij v infosferi) razdrobljena do te mere, da je upanje za morebitnim vnovičnim oblikovanjem velike pripovedi v prihodnosti popolnoma izginilo. Kar je res – morda res ni več velikih pripovedi, vendar če si dovolimo za trenutek preusmeriti pozornost, bomo ugotovili, da to še ne pomeni, da so junaki izginili.

Hidra En Knap foto andrejlamut preview WEB izbor 1
Hidra En Knap foto andrejlamut preview WEB izbor 3
Hidra En Knap foto andrejlamut preview WEB izbor 4
Hidra En Knap foto andrejlamut preview WEB izbor 5
Hidra En Knap foto andrejlamut preview WEB izbor 6
Hidra En Knap foto andrejlamut preview WEB izbor 7
Hidra En Knap foto andrejlamut preview WEB izbor 8
Hidra En Knap foto andrejlamut preview WEB izbor 9
Hidra En Knap foto andrejlamut preview WEB izbor 10
Hidra En Knap foto andrejlamut preview WEB izbor 11
Hidra En Knap foto andrejlamut preview WEB izbor 12
Hidra En Knap foto andrejlamut preview WEB izbor 13
Hidra En Knap foto andrejlamut preview WEB izbor 15
Hidra En Knap foto andrejlamut preview WEB izbor 2
←
→
←
→

biografije

Sebastijan Horvat je eden vodilnih slovenskih gledaliških režiserjev. Režijo je študiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, kjer je pozneje magistriral z nalogo Prostor med besedo in telesom. Od leta 2005 na AGRFT predava gledališko teorijo. Leta 1997 je skupaj s scenografinjo Petro Veber in igralko Natašo Matjašec Rošker soustanovil E.P.I. Center, neodvisno produkcijsko platformo, namenjeno razvoju inovativnih in raziskovalno usmerjenih gledaliških projektov v sodelovanju z vodilnimi slovenskimi kulturnimi ustanovami. Od začetka devetdesetih let režira v skoraj vseh večjih slovenskih gledališčih. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim univerzitetno Prešernovo nagrado, veliko nagrado Festivala Borštnikovo srečanje, več Borštnikovih nagrad ter nagrado Montblanc Young Directors Project na Salzburškem festivalu za predstavo Alamut (2005).

kolofon

Idejna zasnova Sebastijan Horvat, Milan Ramšak Marković

Režija Sebastijan Horvat

Ustvarjajo in izvajajo Núria Capella, Mattia Cason, Tina Habun, Davide Lafabiana, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini

Izvirna zasedba Mattia Cason, Luke Thomas Dunne, Rada Kovačević, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini, Tina Habun

Dramaturgija Milan Ramšak Marković

Scenografija, video in fotografija v predstavi Igor Vasiljev

Glasba Drago Ivanuša

Oblikovanje svetlobe Jaka Šimenc

Kostumi Belinda Radulović

Igralci_ke v videu Damjana Černe, Eva Jesenovec, Iztok Drabik Jug, Julija Travančić, Katja Gabrijelčič, zaposleni v podjetju Diotec Semiconductor Trbovlje

Prevod Herakles 2 ali Hidra Mojca Kranjc

Pripoved Igor Samobor

Besedilo Milan Ramšak Marković

Prevod besedila Predrag Petrović

Izvršna producentka videa Marjeta Lavrič

Asistent produkcije videa Zoran Dževerdanović

Fotografija Andrej lamut

 

Predstava je nastala po odlomku Herakles 2 ali Hidra, ki je del drame Cement Heinerja Müllerja. Prevod besedila Herakles 2 ali Hidra je uporabljen z dovoljenjem SNG Drama.

 

Produkcija Zavod En–Knap

 

Zavod En–Knap

Ustanovitelj in umetniški vodja Iztok Kovač

Poslovna direktorica Marjeta Lavrič

Vodja financ Julija Travančič

Vodja vaj En–Knap Group Ana Štefanec Knez

Izvršna producentka Karmen Keržar

Koordinator projektov in trženja Goran Pakozdi

Vodja odnosov z javnostjo in urednica Nina Smerkol

Oblikovalka Neja Engelsberger

Koordinatorka in organizatorka programa Katja Gabrijelčič

Tehnični koordinator Jaka Šimenc

Tehnična izvedba Leon Curk, Omar Ismail, Gal Škrjanec Skaberne, Špela Škulj

Program Zavoda En–Knap in Centra kulture Španski borci (ki ga upravlja Zavod En–Knap) finančno podpirata Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Posebna zahvala: Jože Vidrih in Špela Mlakar, Jošt Lajovec, Matej Šavel, Mojca Zavašnik, Boštjan Podjed, Miran Pavlič, Iztok Kovač in Nik Rajšek, Gregor Cerjak ter zaposleni v podjetju Diotec Semiconductor Trbovlje.

S podporo: Diotec d.o.o., Givo Inžiniring d.o.o. in Pro23 d.o.o.