FILM
Sodelovanje koreografa Iztoka Kovača in filmskega režiserja Saša Podgorška že tri desetletja sooblikuje prepoznaven avtorski podpis v mednarodni avdiovizualni produkciji. Uveljavilo se je kot eno najtrajnejših ustvarjalnih partnerstev evropskega plesnega filma.
Iz eksperimentalnega ozračja sodobnoplesne scene osemdesetih in devetdesetih let je zrasel hibridni filmski jezik, ki se izmika ustaljenim žanrskim opredelitvam. Slovenski filmski teoretik Stojan Pelko je zapisal: »To niso 'plesni trenutki, ujeti na film', temveč film, ki začne plesati, in ples, ki se skozi podobo lomi v vizualno-glasbeno orkestracijo.«
Kritiški odzivi so pogosto prepoznavali, da njuni filmi sodobni ples umeščajo v širši prostor družbenega spomina. Kamera pri tem ne beleži zgolj gibanja, temveč vzpostavlja vez med dvema vzporednima svetovoma – visoko formaliziranim svetom plesa in s pravili določenim svetom industrijskega dela. Ta spoj ustvarja poetično napetost, ki je postala prepoznavna značilnost njune ustvarjalne prakse.
Zato njuni filmi brez težav sprejemajo dialog, tišino in neposredno prisotnost človeškega glasu, hkrati pa ostajajo izrazito koreografski v načinu oblikovanja časa.
Skozi oko kamere smo priča vrtoglavi nezmožnosti: iskanju novega, še bolj vrtoglavega koreografskega oporišča, medtem ko se Kovač vzpenja po 365-metrskem dimniku Trboveljske termoelektrarne ter združi višino, resničnost in čas v en sam suspendiran trenutek.
Na pol človek, na pol ptica – z letom v sebi, a brez možnosti, da bi zares odletel.
Eda Čufer, 1997
←
→
Trbovlje – delavsko mesto in oblikovanje estetike
Vizualni in konceptualni temelji filmskega jezika tandema so se izoblikovali v industrijski krajini Trbovelj, rojstnega mesta Iztoka Kovača. Skoraj tri desetletja je rudarsko mesto z dvestoletno zgodovino rudarstva odločilno zaznamovalo senzibilnost obeh umetnikov in postalo njun »naravni Hollywood« – surovo okolje rudnikov, dimnikov, betona in opuščenih objektov, ki ni ponujalo le izrazite vizualne podobe, temveč tudi zgodovinsko globino.
Njuni zgodnji filmi so nastajali kot poklon temu okolju. Plesna telesa vstopajo v prostore težkega fizičnega dela ne kot obiskovalci, temveč kot nadaljevanje telesne inteligence, ki je bila v te prostore že vtkana. Kontrast med izurjenimi plesalci in industrijsko krajino se tako ne razkriva kot nasprotje, temveč kot kontinuiteta: tako rudarji kot plesalci naseljujejo svetove, ki jih oblikujeta disciplina in vztrajnost.
←
→
Vsi najini filmi so posvetilo Trbovljam, saj so nama ponudile izjemno okolje, v katerem sva destletja beležila silno zanimivo obdobje doline: postopno propadanje dvestoletne rudarske tradicije in konec neke industrijske epohe. Vašhava pa je rekviem.
S tem filmom sva se od Trbovelj poslovila, tako kot se je med snemanjem Vašhave rudarstvo dokončno poslovilo od te doline. Čustvene reakcije klenih mož, ki so iz roda v rod ponosno dedovali svoje vzvišeno poslanstvo večnega spuščanja v temo in dvigovanja na svetlobo, so bile srhljive. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje doživel nekaj tako globoko žalostnega, takšno kolektivno praznino, ki je parala čas.
Večino lokacij, na katerih smo v zadnjih dvajsetih letih snemali filme je namreč zob časa že dokončno izbrisal z obličja zemlje. S propadom rudnika je padla še zadnja klapa Trbovelj moje mladosti. Zato je Vašhava rekviem.
Še zadnjič smo vstopili v prostore, kjer so nekoč moj oče, ded in strici opravljali konkretno fizično delo, in jih naselili z našo energijo, še zadnjič ustvarili spoj navidez nezdružljivega - njihovega dela in našega gibanja, preteklosti in sedanjosti, dediščine in preobrazbe, da bi dokončno potrdili svojo identiteto.
Iztok Kovač, 2014
Evolucija
I) Začetki
Stojan Pelko zapiše: »Preden steče sleherna beseda, celo preden se sploh sproži misel o filmskem sodelovanju Iztoka Kovača in Saša Podgorška, sta tu dve podobi Kovača: vrtoglava stoja na eni nogi z rokami odročenimi v krila na samem vrhu trboveljskega dimnika (Vrtoglavi ptič) in pa strig z nogami v zrak odrinjenega telesa na navpični steni (Dom svobode). Obakrat ni čisto jasno, ali je vrv, s katero je pripet, tu zato, da bi ne omahnil v globino, ali morda zato, da bi čez rob kadra ne odfrlel v nebo. Ga vrv čuva pred silo teže ali varuje pred razrvanim (vz)gonom?«
Prav ta dvojnost zaznamuje ustvarjalno partnerstvo Kovača in Podgorška. Kovačeva sposobnost prepoznavanja in vztrajnega razvijanja izraznih teles z močno prvinsko energijo, izoblikovanih skozi številne odrske produkcije, se sreča s Podgorškovo sposobnostjo, da jih »ujame« v filmskem prostoru, ki deluje kot da je bil ustvarjen za film. Oba ustvarjalca svojo prakso pogosto opisujeta kot gibanje po robu med strukturo in nepredvidljivostjo – kot nenehno usklajevanje med koreografijo in filmsko percepcijo.
II) Razvoj filmskega jezika
Od zgodnjih del, ki so ples vpisovala v jezik rudarske kulture in raziskovala same temelje filmskega gibanja, do poznejših filmov, v katerih so dialog, zvok in filozofska refleksija postali enakovredni koreografiji, sta Kovač in Podgoršek vztrajno na novo opredeljevala razmerje med filmom in plesom.
Kritiki so njun opus označili za metafilmsko gesto – za dela, v katerih film skozi ples reflektira samega sebe, ples pa skozi kamero odkriva nove pomene.
Čar filma Vrtoglavi ptič, ki sta ga zasnovala Sašo Podgoršek in Iztok Kovač, je v tem, da skuša besedo reintegrirati v ples. In to inteligentno in intrigantno. Vrtoglavi ptič je metafilm: film o filmu, ki se skuša vrniti k plesu, in obenem film o plesu, ki skuša filmu pokazati nekaj trikov.
Marcel Štefančič jr.
III) Arhiv izginjanja
Z zatonom rudarstva in koncem industrijske dobe so filmi nehote postali arhiv izginjanja. Prostori, ki so nekoč določali vizualno identiteto njunega opusa, so bili sčasoma porušeni ali izbrisani iz krajine.
Film Vašhava, nastal v času dokončnega zaprtja rudnikov v Zasavju, deluje kot rekviem – za industrijsko kulturo in za krajino, ki je zaznamovala generacijo. Čustveni odzivi rudarjev in kolektivni občutek slovesa od nekega obdobja odmevajo v filmu ter ga spreminjajo v poslovilno gesto svetu, ki je dolga leta napajal umetniško imaginacijo Kovača in Podgorška.
IV) Novi prostori
Najnovejši film Poslednji beli Bizoni pomeni hkrati nadaljevanje in radikalen preobrat. Po skoraj treh desetletjih ustvarjanja, zaznamovanega z industrijskimi prostori, se zavestno oddaljita od estetike Trbovelj. Po izginotju njunega nekdanjega industrijskega »naravnega habitata« ustvarjalca izbereta vizualno okolje nevtralnosti, beline in praznine.
Ta premik pomeni tudi konceptualni prehod: od težke materialnosti krajin dela k abstraktnemu prostoru, v katerem se eksistencialna in politična vprašanja razkrivajo na drugačen način. Film, navdihnjen z esejističnim mišljenjem Ilije Trojanowa, premišljuje sodobne pripovedi o prenaseljenosti, podnebnem opustošenju, neoliberalni logiki dela in paradoksalni fascinaciji z apokaliptičnimi imaginariji poznega kapitalizma.
←
→