Gospodarji Časa
Predstava Gospodarji Časa romantično baletno snov (Trnjulčica, Labodje jezeko, Hrestač; se pravi: tri pojme baletne klasike) iz njenega plesnega "kanona" potegne v polje sodobne umetnosti. Kaj je njegova osnovna operacija? V resnici uporabi neko zelo bazično gesto modernizma. Zaveda se dejstva, da se v zgodovini baleta modernizem na ontološki ravni nikoli ni zgodil, zato v kanonizirani baletni diskurz izdolbe vrzel (o tem pišejo npr. Šklovski v delu Umetnost kot postopek, Brecht v svojih teoretskih tekstih, Malevič v tekstih o sliki in suprematizmu itn.), v katero naseli prepričanje progresivnih umetniških tokov 20. stoletja, da mora vsaka umetniška praksa v vsakem svojem posamičnem umetniškem delu - poleg vseh vsebinskih in formalnih rešitev, ki jih ponudi - ostati v stalnem stiku z vprašanjem: "Kaj ta praksa je?" V našem primeru: "Kaj je balet?" ali morda še bolj splošno: "Kaj je ples?"
Avtor:
Premiera: 13.03.2007
Cankarjev dom, ljubljana
Predstava na to vprašanje vsaj delno odgovori s tem, da v vidno polje postavi vse tisto, kar je ponavadi gledalcem nevidno: vaje, ljudi, ki imajo dnevno poleg telesnega treninga tudi svoj privatni glas z zgodbo, volje in želje plesalcev, ki se jim delovna doba izteka hitreje kot drugim ljudem, njihove motive za gonjo po telesni utopiji, izpovedi plesalcev o tem, kaj pogojuje njihovo dirko za telesnim in plesnim idealom, užitek, ki je prisoten v tem, da jim uspe zaželjeni gib, čeprav ga nemara nihče ne opazi itn. Tako se Gospodarji časa v resnici dogajajo v nekem vmesnem polju med plesom z imeni in priimki ter idealno koreografsko matrico, med željo in njeno zapreko, med nekim plesnim diskurzom in tesnobo, ki se sproža ob njem, med spominom in plesnim užitjem nekega "zdaj". Tudi dramaturško so "Gospodarji" umeščeni v vmesni čas med vajami in začetkom čisto "prave" baletne predstave (Labodjega jezera), scenografsko (Goran Petercol) pa med baletno vertikalo (vertikalna scenografska gesta, lestenci) in sodobno-plesno kombinacijo s horizontalo (vertikalni scenski element presvetlitev svetlobnih teles sprojecira na tla in razpre neki nov "vmesni" prostor), podobne metode in strategije na svojem polju ubere tudi glasba (Jean-Luc Plouvier). Tudi mitologijo baletne klasike iz Labodjega jezera, Hrestača in Trnjulčice ter svoj lasten plesni arzenal Kovač postavlja tako, da oba plesna dispozitiva ostajata dislocirana, naravnana drug na drugega, ne nase. S tem pa razpirata ravno prostor - "vmes". (Rok Vevar)
Sodelujoči
koncept in koreografija
Iztok Kovač
asistentka koreografa
Naomi Perlov
ustvarjalci in izvajalci
Adriana Cioata
Edward Clug
Tamara Divjak
Eva Gašparič
Mircea Golescu
Demitrius King
Jevgenija Koškina
Tijuana Križman
Jean-Baptiste Leroy
Tiberiu Marta
Gabriel Marin
Matjaž Marin
Pia Mlekuš
Ines Uroševič
avtorska glasba
Jean-Luc Plouvier
scenografija in zasnova svetlobe
Goran Petercol
oblikovanje svetlobe
Sašo Bekafigo
oblikovanje kostumov
Leo Kulaš
asistentka kostumografa
Anja Prešeren
grafika
Jaka Polutnik
video
Sašo Podgoršek
pripovedovalka v videu
Lane Stranič
prevod iz angleščine
Matej Juh
inšpicient
Uroš Kus
produkcija
SNG Maribor
koprodukcija
EN-KNAP
Predstava je nastala s finančno podporo Ministrstva za kulturo RS
in Mestne občine Ljubljana – oddelek za kulturo.
