20th Century Fog - Megla stoletja

Že iz časa modernizma velja, da gledališki dogodek lahko vznikne iz česar koli – tudi iz telefonskega imenika. Dvajseto stoletje je neke vrste telefonski imenik, samo da večina številk že zvoni v prazno. Skoraj nihče se ne javi več. Stvari se počasi meglijo. A prostori, kjer v prazno zvoni naša radovednost, niso mrtvi arhivi. Nasprotno. So žive slike spominov na prihodnost, ki konstituirajo sodobnega človeka.

Dvajseto stoletje pomeni erupcijo novih umetniških praks; pomeni zmagoslavje novih tehnologij. Na drugi strani gre za najbolj krvavo obdobje v zgodovini človeštva. Paradoksi ležijo povsod. Kaj imata skupnega Eisensteinova teorija filmske montaže in teroristični napad na newyorška dvojčka, ki nam na simbolni ravni zaokroži zgodbo o nekem obdobju? Koliko je Križarka Potemkin zgolj vizionarska, umetniško prepričljiva in fascinantna napoved »krvave stoletne rihte« in koliko je hkrati predvsem tudi izum nekega novega orodja, ki daleč preseže zgolj prakso umetniških diskurzov – manipulativne funkcije montaže, ki lahko do konca zrelativizira sam pogled, njegovo avtentičnost in objektivnost? Drugače rečeno: ali objektivna točka pogleda sploh obstaja, ali ni avtentičnost doživljaja v resnici že kontaminirana, še preden se sploh vzpostavi?

Zavest o tem, da ni (več) nekega nedolžnega, »čistega« pogleda, ker je ta nedolžnost (med drugim) nepovratno izgubljena (s prevodom) nevarnih razmerij med političnim in estetskim, stvarnim in abstraktnim, angažiranim in komercialnim, realnim in virtualnim, med zgodovinskim in transcendentalnim – natančno ta zavest govori o temeljni negotovosti sodobnega časa. Hkrati pa ne gre pozabiti, da je strah konstituiral človeka. Kajti kjer je bil strah, je bil tudi pogum. Zato se osnovno vprašanje ne zdi toliko skrito v tezi o koncu zgodovine; pravo vprašanje se zdi, ali je življenje sploh še mogoče misliti na način utopije. Ali obstaja za to pogum.

Če problem uglasimo na sobno (beri: gledališko) jakost in se resno vprašamo, kako danes sploh še misliti gledališče in kako ga uprizarjati, postane hitro jasno, da je tudi gledališka predstava v svoji zasnovi predvsem utopija. Če tega zastavka ne zmore, stvar nima pravega smisla. Paradoks je v tem, da gledališča sploh ne moreš vzeti resno, če se hkrati z njim ne igraš. Vendar dejstvo, de je vse skupaj samo igra, niti malo ne zmanjšuje strahu, da v megli ne boš videl roba; in niti malo ni samoumeven pogum, da kljub temu hodiš naprej.

(Matjaž Zupančič)


Dramatik, režiser in pisatelj Matjaž Zupančič je po diplomi na AGRFT je ob podpori British Council-a v okviru British Theatre Association nadaljeval študij režije v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je v osemdesetih letih vodil Eksperimentalno gledališče Glej. Od leta 1981 deluje kot gledališki ustvarjalec doma in v tujini. Njegov umetniški opus obsega več kot šestdeset enot. Njegov temelj so gledališke režije, ki jih je večkrat povezal s pisanjem izvirne dramatike. Z režijami tujih in lastnih besedil mu je uspel prodor na prestižne evropske gledališke festivale in odre (Jugoslavija s svetom, Bonnski bienale, Avignon, Institute of Contemporary Arts, Ex Ponto, Sterijno pozorje itd.) Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, tako v domači kot mednarodni konkurenci; med drugim je petkratni dobitnik Grumove nagrade. Od začetka devetdesetih je profesor gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

"V perfektni izvedbi plesalcev se v kronološkem sosledju poigrava s podobami monumentalnega ...Vsak pomen, ki se v predstavi vzpostavi, v trenutku, ko ga gledalec prepozna, avtor zvrne, pogled nanj zamegli... Predstava 20th Century Fog – Megla stoletja se začne z monumentalnimi podobami človeške figure na piedestalu in se v logičnem loku konča s podobami golih ljudi na odru ter v ukvarjanju s kolektivnim telesom in umom dosega epske razsežnosti. Koreografijo Sinje Ožbolt, ples EnKnapGroup ter izrazito video in vizualno podobo Luka Umeka, Vadima Fiškina in Mirana Moharja podpirata svetlobno oblikovanje Jaka Šimenca in močna ritmična zvočna struktura Vanje Novaka, ki spominja na estetiko Laibacha, vendar vseskozi v smeri ciljnega smisla in produkcije pomenov. "
(Radio Slovenija 1, Petra Tanko)


Premiera
Španski borci, 4. decembra 2014

Pretekla gostovanja:

Center kulture Španski borci, Ljubljana  04/12/14
Center kulture Španski borci, Ljubljana  05/12/14
Center kulture Španski borci, Ljubljana  16/01/15
Center kulture Španski borci, Ljubljana 17/01/15
Center kulture Španski borci, Ljubljana 22/02/15
Center kulture Španski borci, Ljubljana 27/03/15
50. Borštnikovo srečanje, Maribor   14/10/15
Anton Podbevšek Teater, Novo Mesto  19/10/15
Center kulture Španski borci, Ljubljana  17/11/15
 Center kulture Španski borci, Ljubljana 03/03/2016


Sodelujoči:

koncept in režija
Matjaž Zupančič

koreografija
Sinja Ožbolt

ustvarjalci in izvajalci
EnKnapGroup (Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Ana Štefanec, Tamás Tuza)

scenografija
Vadim Fiškin, Miran Mohar

oblikovanje videa
Luka Umek

oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo
Jaka Šimenc

oblikovanje zvoka in avtorska glasba
Vanja Novak

dodatna glasba
Nick Cave & PJ Harvey; Miladojka Youneed

kostumografija
Valter Kobal

asistentka kostumografa
Katarina Škaper

izdelava kostumov
Odera d.n.o.

vodja vaj EnKnapGroup
Tanja Skok

tehnična podpora - video in zvok
Omar Ismail

tehnična podpora - luč
Leon Curk

izvršna produckcija
Marjeta Lavrič

pomoč pri produkciji
Karmen Keržar

fotografije
Andrej Lamut

produkcija
Zavod EN-KNAP

V sodelovanju
s Slovensko Kinoteko

S finančno podporo
Mestne občine Ljubljana - Oddelka za kulturo, in Ministrstva za kulturo RS