Kako sem ujel Sokola

Iztok Kovač

Pod slapom bele luči, Iztok Kovač, svoj solo začne in konča z osupljivo podobo sebe kot Sokola. Roke vrti s tako hitrostjo, da se zamegljijo v žareče loke. Vizija moškega, ki transcedira svoje omejitve in v večjem delu predstave niza plesne in gledališke strategije, s katerimi ustvari in zadrži tovrstne pobege. Različne plesne vložke preizkuša na posameznih delih Schubertove Nedokončane simfonije, včasih z meditativno milino, drugič spet napolni oder z nenadnimi zagoni in padci. Pojavijo se trenutki, ko so kombinacije plesa in glasbe, izmenjave med ekstazo in tišino omamne, vendar zelo kratke. Obenem poskuša svojo vlogo prenesti od plesalca k telovadcu in čarovniku ter se z nekaj akrobatskimi triki povzdigniti v sfero čarobnega. V zadnjem delu predstave pleše na eksplozijo "heavy rocka", kar spremeni njegovo gibanje v nekaj veliko bolj agresivnega in destruktivnega. Kot da se živahen plesalec-čarovnik, prelevi v nekaj militantnega.
Judith Mackell (The Independent, 6. maj 1993)


Premiera: 08.02.1991
Dom svobode, Trbovlje

Sodelujoči

koreografija in izvedba
Iztok Kovač

glasba
Franz Schubert
Rosvita Jež

oblikovanje luči
Miran Šušteršič
Guy Peeters

Predstava je nastala s finančno podporo Ministrstva za kulturo RS
in Mestne občine Ljubljana – oddelek za kulturo.